Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 16. nedeljo med letom

1 Mz 18,1-10
Gospod se je prikazal Abrahamu pri Mamrejevih hrastih, ko je ob dnevni vročini sedèl pred vhodom v šotor. Povzdignil je oči, pogledal in glej, pred njim so stali trije možje. Ko jih je zagledal, jim je od vhoda v šotor tekel naproti in se jim priklonil do tal. Rekel je: »Moj gospod, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, nikar ne hodi mimo svojega služabnika! Naj prinesejo, prosim, malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Prinesem tudi grižljaj kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste dalje. Saj ste zato prišli mimo svojega služabnika!« Rekli so: »Stori, kakor si rekel!«

Abraham je nato pohitel v šotor k Sari in rekel: »Hitro vzemi tri merice moke, bele moke, zamesi in speci podpepelnike!« Potem je Abraham tekel h govedu. Vzel je mlado in lepo tele in ga dal hlapcu, ki ga je hitro pripravil. Vzel je maslo in mleko ter tele, ki ga je dal pripraviti, in vse to postavil prednje. Potem je stal pri njih pod drevesom, ko so jedli.

Tedaj so mu rekli: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.« Potem je rekel: »Gotovo se vrnem k temi čez leto ob tem času, in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Sara pa je poslušala za vhodom v šotor, ki je bil za njim.

Kol 1,24-28
Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter po svoje dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev. Postal sem njen služabnik po načrtu, ki mi ga je Bog določil, da izpolnim Božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim. Njim je Bog hotel oznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, namreč Kristus v vas, upanje slave. Kajti njega oznanjamo, ko vsakega človeka spodbujamo in vsakega človeka poučujemo z vso modrostjo, da bi vsakega napravili popolnega v Kristusu.

Lk 10,38-42
Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena po imenu Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela z obilno strežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril in rekel: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Avguštin pravi: »Marta je z velikodušno gostoljubnostjo sprejela Kristusa v svojo hišo. To je res veliko delo, saj je pripravljala obed za Svetega nad svetimi in za njegove učence. Marija pa se je hranila s pravičnostjo in resnico Jezusa, ki je kruh življenja.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Kristusovo telo potrebuje poslušalce in delavce Božje besede.« Sv. Efrem Sirski razlaga: »Lahko bi sklepali, da je bila Martina ljubezen bolj goreča kot Marijina, saj je bila pripravljena streči mu, še preden je prišel in je bila ona, ki mu je prva tekla naproti, ko je prišel obudit Lazarja od mrtvih.« Sv. Janez Kasijan pravi: »S tem, ko je Jezus pohvalil Marijo, ni kritiziral Marto, temveč je samo pojasnil, da je služenje telesu le prehodno, medtem ko je poslušanje Božje besede večno.« Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spodbuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720).

Misli Benedikta XVI.
To je tudi za nas danes dragocen opomin, saj smo navajeni vrednotiti vse z merili produktivnosti in učinkovitosti. Brez zveste vsakodnevne molitve se naše delovanje izprazni, izgubi dušo, se skrči na preprost aktivizem, ki nas na koncu pusti nezadovoljne. V krščanskem izročilu obstaja lepa molitev, ki se jo moli pred vsakim dejanjem in se glasi takole: »Actiones nostras, quæsumus, Domine, aspirando præveni et adiuvando prosequere, ut cuncta nostra oratio et operatio a te semper incipiat, et per te coepta finiatur«, in v prevodu: »Navdihuj naša dejanja, Gospod, in jih spremljaj s svojo pomočjo, da bo tako, imelo vse naše govorjenje in delovanje vedno v tebi svoj začetek in v tebi svojo dopolnitev«. Vsak korak v našem življenju, vsako dejanje, tudi dejanje Cerkve, je potrebno storiti pred Bogom, v luči njegove Besede.