2016-07-07 19:15:00

Msgr. Juliusz Janusz daroval sveto mašo ob 25. obletnici konca oboroženih spopadov v vojni za samostojno Slovenijo


LJUBLJANA (četrtek, 7. julij 2016, RV) – V stolni cerkvi sv. Nikolaja je apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr dr. Juliusz Janusz daroval sveto mašo ob 25. obletnici konca oboroženih spopadov v vojni za samostojno Slovenijo. Med pridigo je zbrane nagovoril stolni župnik dr. Jože Plut.
Prispevek za oddajo

Uvod v mašo msgr. Juliusz Janusz

Pridiga dr. Jože Plut

Bratje in sestre, Slovenke in Slovenci!
1. Ob 25. letnici konca oboroženih spopadov na Slovenskem leta 1991 smo zbrani v stolnici glavnega mesta države Slovenije. Težko bi našli bolj simbolno mesto, da se zahvalimo Bogu za suverenost Slovenije in demokracijo, ki nam je bila izborjena pred 25. leti. Sveti oče Frančišek je v Buli o razglasitvi svetega leta usmiljenjaObličje usmiljenja povedal čudovito besedo o pomenu katedral – stolnic: stolnica »je materna cerkev za vse vernike« (3); ljubljanska stolnica je tudi stolnica našega glavnega mesta in zato neke vrste materna cerkev vernega slovenskega naroda, naše domovine in države.

2. Petindvajset let naše državne samostojnosti in demokracije sovpada z letom usmiljenja. Jedro naše vere, iz katere izhajajoče vrednote še odsevajo v slovenski žlahtni tradiciji, lahko doumemo v naslednji misli: Naš Bog je človeka ljubeči Bog! V človeku, ki ga »kot lastno podobo« Bog ljubi celo do poistenja in učlovečenja, do smrti, vstajenja in vnebohoda, krščanska civilizacija črpa moč za svoj spoštljiv pogled na človeka – živega in mrtvega, za svoj odnos do sočloveka, ki ne išče sovražnika, ampak ga celo ljubi … Cerkev zato pokopava vse, moli za vse: mrtve in žive – tudi za oblastnike, pa, če so ji všeč ali ne … V Božjih očeh je vsak človek človek, ki ga ima Bog rad in zasluži ljubeče spoštovanje in priložnost.  Če je za časa življenja še razumljiva pestrost stanov in talentov, kar nas sicer ne odvezuje od dela za družbeno pravičnost in življenje po obeh zapovedih, ki sta med seboj enaki (prim. Mt 22,39), pa v nekem danem trenutku »ni več razločka« (prim. Rim 10,12). Vsi se namreč »gremo življenje« in »plešemo s smrtjo« (morda so tudi zato na »slovenskih vratih« naše stolnice upodobljene Hrastovlje, kjer je uprizorjen tako imenovani »mrtvaški ples«).

3. V letu usmiljenja nas sveti oče Frančišek vabi takole: »Živo hrepenim, da bi krščansko ljudstvo ob tem jubileju premišljevalo o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Tako se bo prebudila naša vest, ki je pogosto dremava pred dramo revščine.« Po moje - revščine vseh vrst: materialne, telesne, čustvene, umske in duhovne.; in vestjo, ki se prilagaja le trenutku in v drugih išče in pričakuje odgovornost, pri sebi in zase pa le pravice.  In nadaljuje: »Tako bomo vedno bolj vstopali v srce evangelija, kjer so ubogi privilegiranci Božjega usmiljenja. Jezusovo oznanilo nam prikaže ta dela usmiljenja, da bi lahko razumeli, ali živimo kot njegovi učenci ali ne. Odkrijmo znova dela telesnega usmiljenja: lačne nasititi, žejne napojiti, nage obleči, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. In ne pozabimo na dela duhovnega usmiljenja: dvomljivcem svetovati, zmotne učiti, grešnike svariti, žalostne tolažiti, žalivcem odpustiti, nadležne prenašati, za žive in mrtve Boga prositi.« (15)

4. In nadaljuje: »Ko bi se Bog ustavil pri pravičnosti, bi nehal biti Bog, bil bi tak kot vsi ljudje, ki se sklicujejo na izpolnjevanje postave. Sama pravičnost ne zadošča in izkustvo nas uči, da s sklicevanjem zgolj na pravičnost tvegamo, da jo bomo uničili. Zato gre Bog z usmiljenjem in odpuščanjem onstran pravičnosti. To ne pomeni, da razvrednoti pravičnost ali da jo naredi odvečno, nasprotno. Kdor pogreši, mora plačati kazen. Samo da tu ni konec, ampak šele začetek spreobrnjenja, da bi se izkusilo nežnost odpuščanja. Bog ne zavrača pravičnosti. Vključuje jo in presega z višjim dogodkom, v katerem se izkusi ljubezen, ki je temelj resnične pravičnosti. /…/ Ta Božja pravičnost je usmiljenje, ki je podeljeno vsem kot milost v moči smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. Kristusov križ je torej Božja sodba nad vsemi nami in nad svetom, ker nam nudi gotovost ljubezni in novega življenja.« (22)

5. V duhu krščanske pravičnosti, dragi bratje in sestre, ki jo krona usmiljena ljubezen, gledamo tudi na lastno zgodovino in na vse, ki so »branili in padli za očetnjavo, ki jim je nasilje treh totalitarizmov vzelo življenje in na vse, ki so ubranili plebiscitarno voljo« in jim ob 25. letnici slovenske samostojnosti  postavljamo pomnik v katedrali našega glavnega mesta.

6. Božji služabnik dr. Anton Strle je dejal, da je Bog našemu narodu pred 25. leti na široko odprl okno svobode in milosti. Ozejevo navdihnjeno Besedo v današnjem berilu lahko razumemo tudi v zgodovinskem kontekst našega naroda. In, če malo zamenjamo nekatera imena, bi se berilo lahko slišalo takole:

»Ko je bil slovenski narod še mlad, sem ga že ljubil in iz ujetosti v spone nesvobode sem ga poklical kakor svojega sina.

Učil sem ga hoditi in jemal sem jih v svoje naročje, pa niso spoznali, da sem skrbel zanje.

Z vrvicami dobrote sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; bil sem jim kakor človek, ki dvigne dojenčka k svojemu licu, nagnil sem se k njemu in mu dal jesti«

7. Morda se celo upravičeno zdi, da po 25. letih naš narod kaže znamenja počasnega propadanja in da v naši domovini ne vlada demokracija, ampak skupine vplivnih; da v svobodi vidimo le priložnost zase; da temelj naših odnosov niso »vezi ljubezni« ampak vezi »koristolovstva«.

8. Vseeno drži iz iste Besede: »Kako bi te mogel zapustiti? Kako te drugemu izročiti? Čutim s teboj in moje srce se v meni obrača, moja notranjost v meni gori. Ne bom storil po nagibu svoje jeze, ne bom te pahnil v pogibel, zakaj Bog sem in ne človek!«

9. Morda je res čas, da spoznamo, kako je Bog skrbel za nas in kako so mnogi naši predniki skrbeli za žlahtne vrednote naše očetnjave, za domovino in slovensko krščansko kulturo veliko žrtvovali in zanjo tudi umirali, in čas je, da se zopet naslonimo Nanj, katerega srce se sočutno v Njem »obrača«  in za nas »v usmiljenju gori«.

10. V to slovensko družbo smo, kakor smo slišali v evangeliju, povabljeni prinesti tisto, česar drugi ne prinašajo. Če drugi prinašajo sovraštvo, prinesimo ljubezen; če se drugi kitijo z lažjo, prinesimo resnico; če je odlika drugih nesramnost in klevetanje, prinašajmo sproščenost in pozitivnost;  če eni prinašajo le zakonitost, ji mi dodajmo pravičnost, usmiljenje in ljubezen …

11. Nobena človeška skupnost, ki si kot perspektivo svojega obstoja ne zastavi skupnega dobrega za vse in si kot temelj ravnanja ne zastavi resnice, pravičnosti, usmiljenja in ljubezni, nima lepe in dolge prihodnosti. Drugačnost ravnanja v duhu prebrane Besede je za sleherno družbo nujna. Če delamo le to in tako, kar delajo drugi … v čem je potem še smisel … Tudi pomnik, ki ga bomo po maši odkrili in blagoslovili je narejen v tem duhu …

12. Naj dobri Bog blagoslavlja Slovenijo in prizadevanja vseh njenih prebivalcev za lepoto, resnico, pravičnost, mir in duhovno ter materialno blaginjo.

Prošnje

 Po maši je sledilo odkritje spominske plošče Tablo sta odkrila Aleš Hojs, predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in dr. Jože Plut. Apostolski nuncij msgr. Juliusz Janusz je spominsko ploščo blagoslovil. O tem, kako je prišlo do te table, je spregovoril državni sekretar mag. Igor Senčar. Preko poezije je ljubezen do domovine izrazil Tone Kuntner. Janez Janša, ki je bil leta 1991 na položaju obrambnega ministra Republike Slovenije, pa je spregovoril o osamosvojitvi. Sveta maša in odkritje spominske plošče je bilo na pobudo Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.

Uvod in blagoslov

Govor državnega sekretarja mag. Igorja Senčarja

Spoštovani,
pred petindvajsetimi leti so mnogi srčni slovenski možje ubranili obstoj Republike Slovenije, njeno suvereno državnost, neodvisnost in demokratičnost. Postali smo narod, ki je v pravični vojni zmagal za cilje, ki si jih je sam postavil. To obeležje je torej najprej pomnik v trajen spomin in zahvalo za zmago v osamosvojitveni vojni.

Ko se danes oziramo v zgodovino, v njej uzremo globlji smisel, ki je vodil do vzpostavitve slovenske države. Tako ne moremo, da bi ob premišljevanju o našem boju pred petindvajsetimi leti ne pomislili na obrambne boje naših prednikov. Branili so svoje domove, borili so se za svobodo in očetanjavo. Varovali so svojo dediščino, ki je postala naša dediščina.  To je temelj naše samobitnosti, izvor naše identitete.

Identiteta je v prvi vrsti stvar duha. Najpomembnejši trenutek v zgodovini Slovencev za oblikovanje in ohranjanje naše identitete je odločitev za krščanstvo v osmem stoletju. Bili smo prvo slovansko ljudstvo, ki je sprejelo krščanstvo. S to odločitvijo smo Slovenci stopili v krog kulturnih evropskih narodov, kar nam je omogočilo, da smo se ohranili in od tedaj naprej na teh duhovnih temeljih rastli skupaj z ostalimi evropskimi narodi. Posebna hvaležnost gre vsem, ki so ustvarjali slovensko krščansko omiko, ki je jedro naše dediščine.

Ko premišljujemo o velikih mejnikih slovenstva, lahko ugotovimo, da zgodovina ni neki neosebni, samodejni proces. Njen tok je odvisen od moralne drže in dejanj  konkretnih ljudi, od njihovih kreposti. Pomembni mejniki slovenstva nam o tem pričujejo z veliko jasnostjo. Smisel vsakega človekovega dejanja v skupnosti, v kateri živi je v tem, da udejanja skupno dobro. Brez zaupanja v možnost udejanjanja dobrega, bi bilo življenje brez smisla. Bilo bi brezciljno življenje z izhodom v apatiji, cinizmu ali popolnem umiku v zasebnost.

Zgodovina je v svojem bistvu skrivnostna. Nikoli je ne bomo mogli do kraja dognati. Kljub mnogim težkim obdobjem, vsej njeni dramatičnosti in tudi tragičnosti ni mogoče danes, ob petindvajsetletnici, ne biti globoko hvaležen. Danes, ko se oziramo v zgodovino iz svoje svobodne države, to lahko rečemo. To lahko rečemo lažje kot prenekateri pretekli rodovi - zahvaljujoč njihovim dejanjem in zahvaljujoč Božji previdnosti. Ob petindvajsetletnici zmage v vojni za Slovenijo spoznavamo milostni trenutek, ko so se naša in preteklih rodov prizadevanja srečala z veliko Božjo previdnostjo. Zato je ta pomnik postavljen tudi v znamenje globoke hvaležnosti Božji previdnosti. Zgodovina je rezultat osebnih delovanj ljudi, v najglobljem in najbistvenejšem zajemu pa je v rokah Troedinega Boga.

Ta pomnik je pomnik zaupanja v globoki smisel našega krščanskega duhovnega izročila, pomnik zvestobi Božjemu razodetju resnice o človeku, svetu in Bogu, ki je večni temelj človekovega dostojanstva. To razodetje nas,  kadar mu sledimo, obvaruje pred polaščanjem in instrumentaliziranjem skupnega dobrega, pred idolatrijo naših stremljenj in uspehov ter pred zlorabljanjem svobode. V zavesti gorja, ki so ga slovenskemu narodu prizadejali totalitarizmi in še vedno trajajoče totalitarne poškodovanosti, nas to obeležje opominja h globokemu spoštovanju velike žrtve in zgodovinske resnice. Ta pa nas  zavezuje k pravičnosti in opominja, da je edini pravi smisel oblasti ta, da uresničuje pravičnost.

Pred petindvajsetimi leti je šlo za obrambo naše republike, ki je bila resnična res publica, tedaj po petdesetih letih končno stvar nas vseh. To je naša dediščina, ki jo moramo spoštovati, ohranjati in razvijati, da bodo prihodnji rodovi imeli kaj sprejeti iz naših rok. 

V svojem bistvu nam dediščina razodeva tudi temeljno strukturo naših odnosov: vedno smo dolžniki in naša dediščina predstavlja dolg, ki ga ni mogoče poplačati. Sinovi nikoli ne morejo poplačati svojim očetom in materam življenja in vsega, kar so od njih prejeli. Tako tudi preteklim rodovom in svoji domovini nikoli ne moremo v celoti poplačati tega, kar  prejmemo. Nekateri so za svobodo, za ohranjanje možnosti smiselnega življenja, za dedne časti dali največ, kar so imeli, svoje življenje.

Sinovstvo nas najprej zavezuje k spoštovanju, k hvaležnosti. Zavezuje nas k spoznanju,  da je skupno dobro ne le mogoče, ampak tudi potrebno udejanjati, pa čeprav včasih veličina naloge presega zgolj naše človeške moči – in zato se je potrebno z zaupanjem zatekati pod varstvo Božje previdnosti. Zavest sinovstva nas mora navdihovati s svetlimi vzori velikih, plemenitih in dobrih dejanj naših očetov. Sinovstvo nas zavezuje k očetovstvu, k odgovornemu delovanju za dobrobit nas in prihodnjih rodov.

Pred petindvajsetimi leti je bila ubranjena plebiscitarna volja slovenskega naroda, da hočemo živeti v svoji, neodvisni, demokratični državi, ki bo temeljila na spoštovanju enakega dostojanstva vsakega človeka. Ta plebiscitarna volja, ki kot neizčrpni naravnopravni vir slovenske državnosti in ustavnosti zavezuje vse generacije, v samem temelju pomeni prelom in ne nadaljevanje pridobitev preteklega, totalitarnega režima. V zavesti še vedno trajajoče totalitarne poškodovanosti in vse problematičnosti slovenskega prehoda v demokratično kulturo stojimo pred velikim vprašanjem. Stojimo pred vprašanjem, ki ga izgovarjamo z vso zaskrbljenostjo: Kaj je danes s slovensko državo, z resničnim udejanjenjem ustavne demokracije in vladavine prava? In stojimo pred veliko nalogo res postaviti državo tako, da bo živela samo iz izvorno-demokratičnega duha. Ko smo udejanjili plemenito težnjo po samovladi, smo si s svojo odločitvijo obljubili prav to in nič drugega.

Spomin na velike in spomin na tragične dogodke slovenske zgodovine nas danes ob petindvajsetletnici, stoječe pred tem pomnikom časti kliče k srčnemu delovanju, k dejavni skrbi za naš narod in našo državo. Slovenska država naj bo vedno in najprej v naših srcih!

Recital Toneta Kuntnerja

Govor Janeza Janše

»Obhajamo dan, ko so pogumni možje in fantje, ki so se v tem času po tem, ko smo razglasili samostojno Slovenijo, držali usodo te odločitve v svojih rokah in so odločitev s svojim pogumom obvarovali,« je poudaril Janez Janša.

Nadaljeval je z mislijo, da smo se ob tem pomniku na posvečenem kraju zbrali tudi zato, da se spominjamo vseh tistih v zgodovini stoterih rodov Slovencev, ki so umrli za domovino in so večinoma pozabljeni. Ob tem je spomnil na tisoče umrlih v prvi svetovni vojni ter na množična morišča na slovenski zemlji, kjer so ljudje umirali za domovino in so še vedno nepokopani.

Ob Cankarjevih besedah, da nobena solza ni bila potočena zaman in nobena kaplja krvi ni bila prelita zastonj, je Janez Janša dejal, da »so tudi te žrtve pripomogle k temu, da se tragična zgodovina Slovencev ni ponavljala, da se bratomorna vojna ni ponovila in da smo v obrambni vojni plačali relativno nizko ceno.« Ob tem je dodal, da je bila ta cena visoka za tiste, ki so izgubili svoje drage. »Njim smo dolžni največjo hvaležnost.«

Obrambni minister v času vojne za samostojno Slovenijo se je zahvalil tudi številnim duhovnikom, ki so bili vpoklicani v Teritorialno obrambo in opravljali svete maše za vojake in policiste. Žal so pokopavali tudi padle v vojni in to so bile tudi sile, zaradi katerih smo v tem neenakopravnem spopadu prevladali. »Ta duhovna pomoč, ki je v tistem času prišla spontano, je omogočala, da smo se Slovenci čutili povezane in da je bil ta klic domovine več kot nekaj zgolj zemeljskega. Tudi zato je prav, da takšen pomnik odkrivamo na posvečenem kraju,« je poudaril Janša.

Svoj nagovor je nato nadaljeval s pripovedjo iz obiska na Poljskem, kjer je v cerkvah opazil, da je nekaj drugače kot pri nas v Sloveniji. »Prešinilo me je, kajti polno spominskih tabel, polno pomnikov poljske zgodovine je bilo v teh cerkvah, še posebej so izstopale spominske table na tako imenovano Armio Krajowo, to je bila poljska uporniška armada, ki je bila izdana po poljski vstaji s strani Sovjetov in katere ime je bilo v komunistični Poljski nezaželjeno in prepovedano, ampak pogumna poljska cerkev je kljub časom trdega komunizma postavljala junakom te armade spominske plošče,« je povedal Janša.

»Danes se zahvaljujem slovenski Cerkvi, da sledi temu pogumu. Resnična hvala. To je zunanji dokaz te povezanosti, ki je takrat prevevala slovensko krščansko občestvo, kljub temu, da gospodu nadškofu Šuštarju niso dovolili slišnega blagoslova slovenske lipe. Ta pomnik je trajen. Je tudi izraz naše globoke, večne hvaležnosti nas in prihodnjih rodov Slovencev vsem, ki so skozi burno zgodovino slovenskega naroda umrli za domovino,« je ob koncu dejal Janez Janša.

Zaključek

 








All the contents on this site are copyrighted ©.