S papežem Frančiškom skozi minuli teden: Apostolsko potovanje v Armenijo (24. – 26. junij 2016)

Sveti oče se je včeraj vrnil iz Armenije in tako sklenil svoje štirinajsto apostolsko potovanje. Obisk »prve krščanske dežele«, Armenija je namreč sprejela krščansko vero že leta 301, je potekal v duhu tem, kot so ekumenizem, enost in skupno krščansko pričevanje, globoka krščanska identiteta armenskega naroda, mir, Metz Yeghérn ali veliko zlo – o vsem tem je namreč papež tudi spregovoril med srečanji, ki so bila na programu tridnevnega obiska.

Imel je štiri govore in eno homilijo. V petek, kmalu po prihodu v Armenijo, je papež najprej obiskal apostolsko katedralo v Ečmiadzinu, v armenski prestolnici Erevan je sledilo srečanje z armenskim predsednikom, zatem pa še s predstavniki oblasti, civilne družbe in diplomatskega zbora. Sobota se je začela s sveto mašo, ki jo je Frančišek daroval v mestu Gyumri, leta 1988 močno uničenem v potresu, v ospredju pa je bilo ekumensko srečanje in molitev za mir v Erevanu. V nedeljo, tik pred povratkom nazaj proti Rimu, pa se je papež Frančišek udeležil še božanske liturgije v Ečmiadzinu. Velike pozornosti so bili deležni tudi ostali dogodki: zasebno srečanje s katolikosom armenske apostolske Cerkve Karekinom II., ki je Frančiška spremljal ves čas njegovega potovanja, obisk spominskega kompleksa Tzitzernakaberd, ki je posvečen Armencem, žrtvam Metz Yeghérna, obisk sirotišnice sester Brezmadežnega spočetja, obisk katoliške katedrale Svetih mučencev, podpis skupne izjave papeža Frančiška in katolikosa Karekina II. ter – še zadnji dogodek – obisk samostana Khor Virap, ki se nahaja ob vznožju gore Ararat in je povezan s spreobrnjenjem Armencev v krščanstvo, kjer sta sveti oče in katolikos spustila dva bela goloba.

»Ves svet potrebuje to vaše oznanilo, potrebuje vaše upanje, potrebuje vaše najčistejše pričevanje,« je bila ena od mnogih papeževih spodbud armenskemu narodu. Med ekumenskim srečanjem jih je opogumil, naj so »ambasadorji miru«. Predvsem mladi Armenci naj postanejo graditelji miru: »ne notarji statusa quo, ampak aktivni pobudniki kulture srečanja in sprave« (Govor na ekumenskem srečanju).

Metz Yeghérn – ta grozen in nespameten poboj
Papež Frančišek seveda ni zaobšel velike drame armenskega naroda, ki je leta 1915, pod oblastjo Otomanskega cesarstva, bil žrtev velikega poboja, ki ga Armenci imenujejo Metz Yeghérn ali veliko zlo: »Ta grozen in nespameten poboj, ta tragična skrivnost krivice, ki jo je vaš narod izkusil na svojem mesu, ostaja vtisnjena v spomin in v srcu žge« (Govor na ekumenskem srečanju). Armenski narod je v najbolj tragičnih trenutkih svoje zgodovine »v Kristusovem križu in vstajenju vedno našel moč, da se je ponovno dvignil in se ponovno z dostojanstvom podal na pot«. Vse to dokazuje, kako globoke so korenine krščanske vere in kakšen je njen neskončen zaklad tolažbe in upanja. Sveti oče je izrazil željo, da »bi človeštvo znalo potegniti nauk iz teh tragičnih izkušenj in delovati z odgovornostjo in modrostjo, da bi preprečili nevarnost ponovnega padca v te grozote«. Zato naj se s strani vseh pomnožijo prizadevanja, da »bi v mednarodnih sporih vedno prevladali dialog, stalno in pristno iskanje miru, sodelovanje med državami in vztrajno zavzemanje mednarodnih organizmov za vzpostavitev ozračja ustreznega zaupanja za dosego trajnih sporazumov« (Govor na srečanju s predstavniki oblasti in diplomatskega zbora).

Potrpežljivo si prizadevati za polno enost
Osrednje mesto papeževega obiska Armenije je nedvomno pripadalo okrepitvi občestva med katoliško in armensko apostolsko Cerkvijo. »Enost namreč ni strateška prednost, ki jo iščemo zaradi skupnega interesa,« je poudaril Frančišek, »ampak je tisto, kar nas prosi Jezus in kar moramo izpolniti z dobro voljo in vsemi močmi, da bi uresničili svoje poslanstvo: dosledno dati svetu evangelij,« je papež dejal med ekumenskim srečanjem. »Lepo je biti tukaj zbrani, da bi molili drug za drugega, drug z drugim … Nadaljujmo svojo pot z odločnostjo, še več, tecimo proti polnemu občestvu med nami,« je opogumil (Govor na ekumenskem srečanju). »Potrpežljiva in prenovljena zavzetost za polno enost, okrepitev skupnih iniciativ in sodelovanje med vsemi Gospodovimi učenci, ki imajo na očeh skupno dobro, so kakor lesketajoča se luč v temni noči in poziv, da bi tudi razlike živeli v ljubezni in vzajemnem razumevanju.« Ekumenski duh dobi tako zgledno vrednost tudi onstran vidnih meja cerkvene skupnosti (Pozdravni nagovor med obiskom apostolske katedrale).

Krščanska identiteta Armencev
Papež Frančišek je izpostavil, da je zgodovina Armenije tesno povezana z njeno krščansko identiteto: »Ta identiteta je daleč od tega, da bi ovirala zdravo laičnost države, ampak jo prej zahteva in goji, ko podpira dejavno državljanstvo vseh članov družbe, versko svobodo in spoštovanje manjšin. Povezanost vseh Armencev in večje zavzemanje za določitev koristnih poti za preseganje napetosti z nekaterimi sosednjimi državami, bosta pomagala k lažji realizaciji teh pomembnih ciljev ter za Armenijo odprla dobo pravega novega rojstva« (Govor na srečanju s predstavniki oblasti in diplomatskega zbora). Vera v Kristusa za Armenijo ni bila kakor obleka, katero se lahko obleče ali sleče glede na okoliščine ali primernost, temveč konstitutivna resničnost same njene identitete, dar z ogromnim dometom, ki ga je sprejela z veseljem in ohranjala z zavzetostjo in trdnostjo, tudi za ceno lastnega življenja (Pozdravni nagovor med obiskom apostolske katedrale).

Spomin, vera, usmiljena ljubezen
Spomin, vera, usmiljena ljubezen – to so trije temelji, na katerih naj armenski katoličani gradijo svoje krščansko življenje. O njih je papež Frančišek govoril med sveto mašo v mestu Gyumri. Pomembno je varovati spomin naroda, katerega del je tudi krščanska vera. »Vera je tudi upanje za vašo prihodnost, luč na poti življenja,« je dejal. Vera se rodi in prerodi iz poživljajočega srečanja z Jezusom, iz izkušnje njegovega usmiljenja. Zato je dobro, če vsak dan poživimo to srečanje, če beremo Božjo besedo in se v tihi molitvi odpremo za njegovo ljubezen; če dopustimo, da srečanje z Gospodovo nežnostjo v srcu razvname radost. In sicer radost, ki je večja od žalosti, ki prenese tudi bolečino, tako, da se preoblikuje v mir. Izpostavil je še ljubezen: »Konkretna ljubezen je kristjanova vizitka: drugi načini, kako se predstavimo, so lahko zavajajoči ali celo nekoristni« (Homilija med sveto mašo).