Papež med ekumenskim srečanjem o enosti in miru

EREVAN (sobota, 25. junij 2016, RV) – Drugi dan papeževega obiska Armenije se je sklenil z ekumenskim srečanjem in molitvijo za mir v Erevanu. Dogodek je potekal na Trgu republike, ki sprejme okoli petdeset tisoč oseb. Slovesnost se je odvijala v armenskem in italijanskem jeziku. Prebral se je odlomek iz Pisma Rimljanom, ko Pavel poziva k življenju v miru z vsemi ljudmi (Rim 12,16-19),  zatem pa še odlomek iz Janezovega evangelija, kjer Jezus pravi svojim učencem »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem« (Jn 14, 27). Zbrane sta nagovorila tako katolikos Karekin II. kot papež Frančišek, ki je v ospredje svojega govora postavil enost in mir.

Nadaljevati pot proti polnemu občestvu
Sveti oče je spomnil na obiske in srečanja med katoliško in armensko apostolsko Cerkvijo, ki so vedno bili prisrčni in nepozabni in so se v zadnjih letih okrepili. Tudi današnje srečanje je po papeževih besedah namenjeno »okrepitvi apostolskega občestva«: »Naše ponovno snidenje ni izmenjava idej, ampak je izmenjava darov. Obiramo to, kar je Duh posejal v nas kot dar za vsakega. Med seboj z veseljem delimo mnoge korake na skupni poti, ki je že zelo napredovala, in zares gledamo z zaupanjem proti dnevu, ko bomo z Božjo pomočjo združeni ob Kristusovem žrtvenem oltarju, v polnosti evharističnega občestva.«

Izpostavil je mnoge pričevalce, predvsem številne mučence, ki »so s svojo krvjo zapečatili skupno vero v Kristusa«. Imenoval jih je »naše zvezde na nebu, ki sijejo na nas in nam kažejo pot, ki jo na zemlji še moramo prehoditi proti polnemu občestvu«. Med mnogimi je spomnil na svetega katolikosa Nersesa Shnorhalija, ki je neutrudno iskal enost in želel uresničiti Kristusovo naročilo, da bi vsi bili eno. »Enost namreč ni strateška prednost, ki jo iščemo zaradi skupnega interesa,« je poudaril Frančišek, »ampak je tisto, kar nas prosi Jezus in kar moramo izpolniti z dobro voljo in vsemi močmi, da bi uresničili svoje poslanstvo: dosledno dati svetu evangelij.« Kot je zatrjeval sveti Nerses, za uresničitev enosti ni dovolj le dobra volja nekoga v Cerkvi, ampak je potrebna molitev vseh. »Lepo je biti tukaj zbrani, da bi molili drug za drugega, drug z drugim,« je dodal papež.

Sveti Nerses je poudarjal tudi potrebo po rasti v medsebojni ljubezni, kajti »samo ljubezen lahko ozdravi spomin in rane preteklosti, samo ljubezen izbriše predsodke in omogoči spoznanje, da odprtost do brata očiščuje in izboljšuje lastna prepričanja«. Bistveno je posnemati Kristusov stil ljubezni. Po njegovem zgledu smo poklicani k pogumu, da zapustimo toga prepričanja in lastne interese. V imenu ljubezni se je mogoče ponižati in se darovati, v imenu ponižne ljubezni, ki je blagoslovljeno olje krščanskega življenja, dragoceno duhovno mazilo, ki ozdravlja, krepi in posvečuje. Pomanjkljivosti dopolnjujemo s posebno milino ljubezni, ki mehča trdoto src pri kristjanih. Ne računi in ugodnosti, ampak »ponižna in velikodušna ljubezen priteguje Očetovo usmiljenje, Kristusov blagoslov in obilje Svetega Duha«. V molitvi in ljubezni, s ponižnim in odprtim duhom smo namreč pripravljeni za sprejem božanskega daru enosti. »Nadaljujmo svojo pot z odločnostjo, še več, tecimo proti polnemu občestvu med nami,« je opogumil papež Frančišek.

Veliko zlo. Ta grozen in nespameten poboj
 V drugem delu govora je sveti oče v ospredje postavil mir, spomnil na »veliko zlo«, besede pa namenil tudi mladim. Kot je dejal, nas Jezusove besede »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet« (Jn 14, 27) pozivajo, da Boga prosimo za mir, ki ga svet s težavo najde. »Kako velike so danes ovire na poti miru in kako tragične so posledice vojn!« je poudaril papež in spomnil na ljudi, ki so prisiljeni zapustiti vse, predvsem na Bližnjem vzhodu, kjer mnogi naši bratje in sestre trpijo nasilje in preganjanje zaradi sovraštva in konfliktov, ki jih hujskajo trgovina z orožjem, skušnjava po uporabi sile in pomanjkanje spoštovanja do človeške osebe, predvsem do šibkih, revnih in tistih, ki želijo samo dostojno življenje.

Frančišek pri tem ni zaobšel strašnih preizkušenj, ki jih je pred enim stoletjem doživel armenski narod, misleč pri tem na t.i. »veliko zlo«. »Ta grozen in nespameten poboj, ta tragična skrivnost krivice, ki jo je vaš narod izkusil na svojem mesu, ostaja vtisnjena v spomin in žge v srce,« je dejal in poudaril, da je njihovo trpljenje trpljenje vsega Kristusovega mističnega Telesa. Da se tega trpljenja spominjamo, ni le primerno, ampak je dolžnost; postati mora opozorilo v vsakem času, da svet ne bi nikoli več padel v spiralo podobnih grozot.

Največja bolečina postane seme miru za prihodnost
Frančišek je izrazil svoje občudovanje, kako »je krščanska vera tudi v najbolj tragičnih trenutkih armenske zgodovine bila pogonska vzmet, ki je zaznamovala začetek ponovnega rojstva preizkušenega ljudstva«. Ta vera je njihova resnična moč, ki omogoča odprti se zveličavni skrivnosti velike noči. »Rane, ki so ostale odprte in jih je povzročilo kruto in nespametno sovraštvo, nas na nek način lahko oblikujejo po ranah vstalega Kristusa, ranah, ki so mu bile zadane in so še vedno odtisnjene v njegovo meso.« Te rane, ki jih je trpel na križu, so bile spremenjene z ljubeznijo in so postale »vrelci odpuščanja in miru«. »Tako tudi največja bolečina, spremenjena z zveličavno močjo križa, česar glasniki in priče so Armenci, lahko postane seme miru za prihodnost,« je izpostavil sveti oče.

Spomin skozi ljubezen postane zmožen napotiti se po novih in presenetljivih poteh, kjer se spletke sovraštva preoblikujejo v načrte sprave, kjer je mogoče upati v boljšo prihodnost za vse. Papež je spodbudil k prizadevanju za postavitev temeljev za prihodnost, ki »se ne bo pustila vsrkati varljivi moči maščevanja«, kjer »se ne bo nikoli utrudilo iskati pogoje za mir«, pri čemer je naštel dostojno delo za vse, skrb za ljudi v stiski in boj proti korupciji. Ob tem se je papež Frančišek obrnil še na mlade: »Dragi mladi, ta prihodnost vam pripada: naredite zaklad iz velike modrosti vaših ostarelih in težite k temu, da postane graditelji miru; ne notarji statusa quo, ampak aktivni pobudniki kulture srečanja in sprave.«

Govor je sklenil s svetim Gregorjem iz Nareka, cerkvenim učiteljem, ki ga je imenoval tudi »učitelj miru«. Njegova univerzalna solidarnost s človeštvom je po Frančiškovih besedah »pomembno krščansko sporočilo miru« in je »žalosten krik, ki za vse prosi usmiljenje«. Zaželel je, naj so Armenci, navzoči v mnogih državah, glasniki tega hrepenenja po občestvu, naj so »ambasadorji miru«. »Ves svet potrebuje to vaše oznanilo, potrebuje vaše upanje, potrebuje vaše najčistejše pričevanje,« je še dejal papež Frančišek.

Na koncu ekumenskega srečanja sta papež Frančišek in Karekin II. zalila zemljo iz armenske diaspore.