Papež prispel v Armenijo: Vera je sestavni del armenske identitete

EČMIADZIN (petek, 24. junij 2016, RV) – Papež Frančišek je danes okoli 15. ure prispel v Armenijo. Med slovesnim sprejemom na erevanskem mednarodnem letališču Zvartnots sta mu dva otroka v znamenje dobrodošlice prinesla kruh in sol. Takoj zatem je sveti oče odšel v apostolsko katedralo v Ečmiadzinu, kjer se nahaja apostolski sedež katolikosa. Začetki starodavne katedrale segajo vse v prva leta krščanske prisotnosti v Armeniji.

Med kratkim molitvenim obiskom sta papež in katolikos skupaj zmolila Psalm 122. Sveti oče pa je tam imel tudi pozdravni nagovor.

Hvala, da ste me sprejeli v svojem domu
»Z ganjenostjo sem prestopil prag tega svetega kraja, priče zgodovine vašega naroda, središča, ki izžareva njegovo duhovnost; dragocen Božji dar je, da se lahko približam svetemu oltarju, s katerega sije Kristusova luč v Armeniji,« tako je sveti oče začel svoj nagovor. Sledila sta pozdrav katolikosu vseh Armencev, njegovi svetosti Karekinu II., nadškofom in škofom armenske apostolske Cerkve, ter zahvala vsem za prisrčen in radosten sprejem: »Hvala, svetost, da ste me sprejeli v svojem domu; to znamenje ljubezni na zgovoren način govori, veliko bolj kot besede, kaj pomenita prijateljstvo in bratska ljubezen.«

Vera v Kristusa je konstitutivna resničnost identitete Armenije
Papež je nato izrazil hvaležnost Gospodu za luč vere, ki gori v njihovi deželi. Ta vera je Armeniji dala njej lastno identiteto in jo je naredila za Kristusovo glasnico med narodi: »Kristus je vaša slava, vaša luč, sonce, ki vas je razsvetlilo in vam je podarilo novo življenje, ki vas je spremljalo in podpiralo, zlasti v trenutkih večje preizkušnje. Klanjam se pred usmiljenjem Gospoda, ki je hotel, da je Armenija postala prvi narod, leta 301, ki je sprejel krščanstvo kot svoje verstvo, v času, v katerem so v rimskem imperiju še vedno besnela preganjanja.«

Vera v Kristusa za Armenijo ni bila kakor obleka, katero se lahko obleče ali sleče glede na okoliščine ali primernost, temveč konstitutivna resničnost same njene identitete, dar z ogromnim dometom, ki ga je sprejela z veseljem in ohranjala z zavzetostjo in trdnostjo, tudi za ceno lastnega življenja. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu ob 1700. obletnici krsta armenskega naroda (2001) zapisal, da se je s tem krstom »rodila nova identiteta naroda, ki je postala sestavni in neločljivi del samega armenskega bitja«. To svetlo pričevanje vere dokazuje mogočno učinkovitost in rodovitnost krsta, skupaj z zgovornim in svetim znamenjem mučeništva, ki je prav tako konstanten element zgodovine armenskega naroda.

Pot dialoga med katoliško in armensko apostolsko Cerkvijo
Papež Frančišek je nadalje izrazil hvaležnost za pot, ki sta jo katoliška in armenska apostolska Cerkev prehodili v iskrenem in bratskem dialogu. Odločilen zagon poživitvi odnosov  in okrepitvi dialoga med Cerkvama je dalo zadnje obdobje, in sicer z njegovima svetostma Vaskenom I. in Karekinom I. ter Janezom Pavlom II. in Benediktom XVI. Med posebej pomenljivimi etapami tega ekumenskega prizadevanja so bili spominsko slavje, posvečeno pričevalcem vere iz 20. stoletja, ki je potekalo v kontekstu velikega jubileja leta 2000; izročitev relikvije očeta krščanske Armenije sv. Gregorja Razsvetljitelja; skupna izjava voditeljev obeh Cerkva; in obiski katolikosa v Vatikanu ob pomembnih dogodkih ali spominskih slavjih.

Ekumenski duh svetu pričuje, da Kristus živi in da deluje
Svet je žal zaznamovan z ločitvami in spori, s težkimi oblikami materialne in duhovne revščine, vključno z izkoriščanjem oseb, celo otrok in ostarelih. Od kristjanov tako pričakuje pričevanje medsebojnega spoštovanja in bratskega sodelovanja, ki bi odsevalo moč in resnico Kristusovega vstajenja: »Potrpežljiva in prenovljena zavzetost za polno enost, okrepitev skupnih iniciativ in sodelovanje med vsemi Gospodovimi učenci, ki imajo na očeh skupno dobro, so kakor lesketajoča se luč v temni noči in poziv, da bi tudi razlike živeli v ljubezni in vzajemnem razumevanju.« Ekumenski duh dobi zgledno vrednost tudi onstran vidnih meja cerkvene skupnosti. Za vse predstavlja opomin, da bi razhajanja urejali z dialogom in ovrednotenjem tistega, kar nas povezuje. Prav tako preprečuje instrumentalizacijo ter manipulacijo vere, saj zavezuje k ponovnemu odkrivanju pravih korenin, k posredovanju, obrambi in širjenju resnice v spoštovanju dostojanstva vsakega človeškega bitja in z oblikami, iz katerih preseva navzočnost tiste ljubezni in tistega zveličanja, ki se ju želi razširiti. Svetu – ki to nujno potrebuje – se na ta način ponudi prepričljivo pričevanje, da Kristus živi in da deluje, da je sposoben odpirati vedno nove poti sprave med narodi, civilizacijami in verstvi: »Potrdi in naredi se verodostojno, da je Bog ljubezen in usmiljenje.«

Vsemogočni Bog naj vas varuje v veri
Kadar naše delovanje navdihuje in poganja moč Kristusove ljubezni, medsebojno poznavanje in spoštovanje rasteta, ustvarijo se boljši pogoji za rodovitno ekumensko pot. Istočasno se vsem ljudem dobre volje in celotni družbi pokaže dejansko pot, ki jo je treba prehoditi, da bi uskladili spore, ki trgajo javno življenje in dolbejo ločitve, katere je težko ozdraviti. »Vsemogočni Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, naj na priprošnjo svete Marije, sv. Gregorja Razsvetljitelja, 'stebra luči svete Cerkve Armencev', in sv. Gregorja iz Nareka, cerkvenega učitelja, blagoslovi vse vas in celoten armenski narod ter naj ga vedno varuje v veri, ki jo je prejel od očetov in za katero je ponosno pričeval tekom stoletij.«