Papež Frančišek odprl pastoralni simpozij rimske škofije

VATIKAN (petek, 17. junij 2016, RV) – Papež Frančišek je včeraj zvečer v baziliki sv. Janeza v Lateranu odprl pastoralni simpozij rimske škofije, ki letos poteka na temo Veselje ljubezni: pot družin v Rimu v luči apostolske spodbude papeža Frančiška Amoris laetitia. Uvodnemu pozdravu vikarja rimske škofije kardinala Agostina Vallinija in začetni molitvi je sledil papežev govor, zatem pa je sveti oče odgovoril še na tri zastavljena mu vprašanja. Simpozij se danes nadaljuje s tematskimi delavnicami, ki potekajo po 36 škofijskih prefekturah. Sklepni govor kardinala Vallinija ter predstavitev zaključkov simpozija in pastoralnih smernic so predvideni 19. septembra letos.

Sveti oče je spregovoril o ključnih idejah, ki so prišle na površje med škofovsko sinodo in ki lahko pomagajo pri premišljevanju apostolske spodbude. Povzel jih je v treh poudarkih: 1. Življenje vsake osebe in življenje vsake družine je treba obravnavati z velikim spoštovanjem in skrbjo. 2. Varovati se je treba pred 'pastoralo geta in za geto'. 3. Več prostora je treba nameniti starostnikom, da bodo ponovno začeli sanjati. Pri ponazoritvi teh treh poudarkov je izhajal iz svetopisemskih podob.

1. »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!«
»Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!« (2 Mz 3,5) je papež navedel besede iz Druge Mojzesove knjige, da bi tako izpostavil pomen spoštovanja, s katerim je treba pristopiti k družinam. Ne gre namreč za kakršno koli situacijo, pred sabo imamo »konkretne obraze mnogih družin«. Ko teme dobijo obraz, se ustvari spoštljivo ozračje, da bi tako lažje slišali, kaj nad govori Bog znotraj teh naših situacij. Papež je opozoril, da to »ni diplomatsko ali politično korektno spoštovanje«, ampak »je spoštovanje, napolnjeno z zaskrbljenostjo in iskrenimi vprašanji, ki se nanašajo na skrb za življenja«, ki so jih poklicani pasti. »Temam dati obraz« nam je v veliko pomoč: osvobaja od naglice, da bi prišli do zaključkov, sicer dobro formuliranih, a včasih brez življenja; osvobaja od abstraktnega govora, da lahko pristopimo in se posvetimo konkretnim osebam; osvobaja od idologiziranja vere preko dobro zastavljenih sistemov, ki pa zanemarjajo milost.

Papež Frančišek je poudaril, da »naše družine, družine v naših župnijah s svojimi obrazi in zgodbami, z vsemi svojimi zapletenostmi niso problem, ampak so priložnost … Priložnost, ki nas izziva, da zanetimo misijonarsko ustvarjalnost, ki je zmožna zaobjeti vse konkretne situacije rimskih družin«. In to ne samo tistih, ki prihajajo v župnije ali se v njih nahajajo – to bi bilo lahko; treba je namreč priti do tistih družin, ki ne prihajajo v župnije. Nihče ne sme biti izgubljen, treba je iskati, obnavljati upanje, da Bog neprestano deluje znotraj naših družin. Gre za izziv, da ne zapustimo nikogar, ker ni na tisti višini, ki se od njega zahteva. Izstopiti je treba iz načelnih izjav, da bi prodrli v utripajoča srca rimskih četrti, ter kakor obrtniki začeti oblikovati to realnost Božjih sanj, kar lahko storijo samo osebe vere, ki ne zapirajo prehoda za delovanje Duha, ki si umažejo roke. Premišljevati o naših družinah, o takšnih, kakršne so, od nas zahteva, da si sezujemo čevlje, da bi odkrili Božjo navzočnost, je zatrdil papež.

2. »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar«
Drugo svetopisemsko podobo je papež vzel iz Lukovega evangelija. Gre za farizejevo molitev v templju, ko pravi: »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar« (Lk 18,11). Po Frančiškovih besedah je ena največjih skušnjav, da bi imeli »separatistično logiko«. Mislimo, da pridobimo na identiteti in varnosti, kadar se ločimo od drugih ali se pred njimi izoliramo, še posebej pred tistimi, ki živijo v drugačnih situacijah. Identiteta pa se ne oblikuje v ločitvi, ampak v pripadnosti. Papež je izpostavil, da je treba narediti pomemben korak: ne moremo analizirati, premišljevati in še manj moliti o stvarnosti, kakor da bi bili ob strani ali drugačni, kakor da bi bili zunaj zgodovine. »Vsi potrebujemo spreobrnjenje, vsi se moramo postaviti pred Gospoda in vsakokrat obnoviti zavezo z Njim ter reči s cestninarjem: Bog, bodi milostljiv meni grešniku!«

Gledati na družine z občutljivostjo, s katero jih gleda Bog, nas postavlja v isto smer. Poudarek na usmiljenju nas postavlja pred realnost na realističen način, a ne s kakršnim koli realizmom, ampak »z realizmom Boga«. Evangeljski realizem se zavzame za drugega in za druge; iz idealov in tistega, kar bi moral kdo biti, ne dela ovire za srečanje z drugimi v situacijah, v katerih se nahajajo. Sveti oče je opozoril, da pri tem ne gre za to, da ne bi ponujali evangeljskega ideala. Ravno nasprotno, evangeljski realizem nas vabi, da ta ideal živimo znotraj zgodovine, skupaj z vsem, kar prinaša. To ne pomeni ne biti jasni o doktrini, ampak izogibati se sodbam in držam, ki ne upoštevajo kompleksnost življenja. »Evangeljski realizem si umaže roke, saj vé, da zrno in ljuljka rasteta skupaj in da bo dobro seme vedno pomešano z nekaj ljuljke. Jezus po papeževem prepričanju želi Cerkev, ki je pozorna na dobro, ki ga Duh raztresa sredi slabotnosti; Mater, ki se v istem trenutku, ko jasno izrazi svoj objektivni nauk, ne odpove možnega dobrega, četudi se lahko umaže z blatom ob poti; Cerkev, ki je sposobna prevzeti logiko sočutja do slabotnih oseb ter se izogiba preganjanj ali sodb, ki so pretirano ostre in nepotrpežljivo.

3. »Vaši starčki bodo imeli preroške sanje«
Na tretjem mestu je papež Frančišek še spregovoril o ostarelih osebah: »Vaši starčki bodo imeli preroške sanje« (Jl 3,1). Poudaril je, da se v sanjah naših starostnikov veliko krat nahaja možnost, da naši mladi imajo nove vizije, imajo prihodnost, imajo jutri, imajo upanje. »Kot družba so naše starostnike prikrajšali za njihove glasove,« kar je po papeževih besedah »družbeni greh«. Prikrajšali smo jih za njihov prostor, za možnost, da nam pripovedujejo svoje življenje, svoje zgodbe, svoje izkušnje. »Dali smo jih na stran in tako smo izgubili bogastvo njihove modrosti. Ko smo jih odvrgli, smo odvrgli možnost, da bi vstopili v stik s skrivnostjo, ki jim je omogočila iti naprej. Sebe smo prikrajšali za pričevanje zakoncev, ki, ne le da so vztrajali skozi čas, ampak so v svojem srcu ohranili hvaležnost za vse tisto, kar so živeli,« je poudaril papež.

To pomanjkanje vzorov, pričevanj, to pomanjkanje starih staršev, očetov, ki so zmožni pripovedovati sanje, mladim generacijam ne omogoči, da bi imeli vizije, je nadaljeval sveti oče. Ostajajo na mestu. Ne načrtujejo, saj jih prihodnost navdaja z negotovostjo, brezupom in strahom. »Samo pričevanje naših staršev, videti, da je bilo mogoče boriti se za nekaj, kar je vredno, jim bo pomagalo dvigniti pogled.« Če želimo vizije, moramo pustiti, da nam bodo naši stari starši pripovedovali in z nami delili svoje sanje, da bomo tako lahko imeli preroštva jutrišnjega dne, pri čemer je sveti oče poudaril, da je zdaj čas, da opogumimo stare starše, naj sanjajo. »Potrebujemo sanje dedkov in babic, da slišimo te sanje.«

Papež Frančišek je ob koncu govora še izpostavil, da nas vera ne jemlje iz sveta, ampak nas še bolj postavlja vanj. Nismo namreč popolni in brezmadežni, ki mislijo, da vedo vse. Spodbudil je, da je treba razviti »družinsko pastoralo, ki bo znala sprejemati, spremljati, razločevati in vključevati«.