Papež Frančišek na WFP: Revščina ima obraz, zato ne more biti nekaj naravnega ali birokratskega

RIM (ponedeljek, 13. junij 2016, RV) – »Zahvaljujem se izvršni direktorici, gospe Ertharin Cousin, za povabilo, da naj odprem letno zasedanje 2016 Izvršnega odbora Svetovnega prehrambenega programa (WFP), kakor tudi za meni namenjeno dobrodošlico. Nadalje pozdravljam veleposlanico, gospo Stephanie Hochstetter Skinner-Klée, predsednico te tako pomembne skupščine, na katero so prišli predstavniki različnih vlad, da začnejo s konkretnimi pobudami boj proti lakoti. Ko pozdravljam vse vas tukaj zbrane, se vam zahvaljujem za napore in prizadevanja za stvar, ki ne more, ne zastavljati nam vprašanja.« Tako je papež Frančišek začel govor ob odprtju letnega zasedanja Izvršnega odbora Svetovnega prehrambenega programa, ki tokrat poteka v Rimu.

Govor Svetega očeta na letnem zasedanju Izvršnega odbora Svetovnega prehrambenega programa (WFP)

Malo prej sem molil pred 'Zidom spomina', pričevalcem žrtvovanja, ki so ga izvršili člani tega organizma, darujoč lastno življenje, da sredi zapletenih dogodkov lačnim ne bi zmanjkalo kruha. To je spomin, ki ga je potrebno ohraniti pri nadaljnjem boju z isto gorečnostjo za tako želeni cilj 'nič lakote'. Ta imena napisana na vhodu v to stavbo so zgovorno znamenje dejstva, da WFP, daleč od tega, da bi bila neznana in formalna struktura, predstavlja pravo orodje mednarodne skupnosti za vedno bolj močne in učinkovite dejavnosti. Verodostojnost neke ustanove ni utemeljena na izjavah, temveč na dejanjih, ki so jih storili člani, torej je utemeljena na njihovih pričevanjih.

V med sabo povezanem in hiperkomunikativnem svetu, v katerem živimo, se zdi, da so se zemljepisne razdalje skrajšale. Skoraj istočasno lahko vzpostavimo stik s tem, kar se dogaja na drugem delu planeta. S pomočjo tehnologij sporočanja, se lahko približamo številnim bolečim situacijam in ta sredstva lahko pomagajo (in so tudi pomagala) sprožiti dejanja sočutja in solidarnosti. Čeprav nas ta navidezna bližina za čuda začenja z vsakim dnem bolj načenjati. Preveč informacij, s katerimi razpolagamo postopoma poraja, da je revščina nekaj 'naravnega'. Se pravi, da počasi, počasi postanemo nedovzetni za tragedije drugih in jih imamo za nekaj normalnega. Toliko podob pride do nas, na katerih vidimo bolečino, a se je ne dotaknemo, slišimo jok, a ga ne potolažimo, vidimo žejo, a je ne odžejamo. Na ta način, številna življenja postanejo del novice, ki jo bo v kratkem zamenjala druga. Medtem ko menjavamo novice, se lahkota in žeja ne spremenita, ostaneta. Ta težnja, oziroma skušnjava, od nas zahteva nadaljnji korak in kaže na temeljno vlogo, ki jo imajo institucije, kakor je vaša, za globalni razvoj dogodkov. Danes ne moremo biti zadovoljni samo za dejstvo, da poznamo situacijo številnih naših bratov in sester. Statistike ne nasitijo. Ne zadostujejo več dolga razmišljanja ali se brez konca in kraja poglabljati vanje, ponavljajoč že vsem znane teme. Potrebno je, da revščina ne bo 'nekaj naravnega', zato jo moramo prenehati imeti kot enega od podatkov o resničnosti. Zakaj? Zato, ker ima revščina obraz. Ima obraz otroka, ima obraz družine, ima obraz mladih in ostarelih. Ima obličje pomanjkanja priložnosti in dela številnih oseb, ima obraz prisilnih migracij, zapuščenih ali uničenih hiš. Ne sme postati 'naravna' lakota številnih oseb. Ni nam dovoljeno reči, da je njihovo stanje sad slepe usode, pred katero pa ne moremo storiti ničesar. Ko revščina nima več obraza, lahko pademo v skušnjavo, da začnemo govoriti in razpravljati o 'lakoti', prehranjevanju, nasilju, pri tem pa zanemarimo konkretno, resnično osebo, ki tudi danes trka na naša vrata. Ko ni več resničnih obrazov, resničnih zgodb, življenja začnejo postajati številke in tako počasi tvegamo, da začnemo birokratizirati bolečino drugih.  Birokracija naj bi se ukvarjala s prakso, sočutje pa je potrebno za osebe. Mislim, da je na tem področju veliko za postoriti. Skupaj z vsemi dejavnostmi, ki se že udejanjajo, je potrebno delati, da revščina ne bo 'nekaj naravnega' in tudi za 'od-birokratizacijo' revščine in lakote naših bratov in sester. To nam nalaga posredovanje na različnih nivojih in stopnjah, za katere moramo postaviti cilj naših prizadevanj konkretno osebo, ki trpi in je lačna, ki pa hkrati ima shranjeno brezmejno bogastvo energij in možnosti, ki pa jih moramo pomagati konkretno izraziti.

Da revščina ne bo nekaj 'naravnega'
Ko sem bil na FAO med 2. mednarodno konferenco o hranjenju, sem tedaj rekel, da je ena od velikih protislovij, ki jih moramo premisliti ta, da je dovolj hrane za vse, toda „vsi nimajo za jesti, saj se zapravlja, odmetava ali preveč porablja ter uporablja živež za druge namene.“

Naj bo jasno: pomanjkanje živeža ni nekaj naravnega, to ni ne očiten, ne jasno razviden podatek. Da danes, sredi 21. stoletja številne osebe trpijo ta bič, je to zaradi sebične in slabe razporeditve zalog, zaradi 'trgovinjenja' hrane. Zemlja, kljub temu da z njo slabo ravnamo in jo izkoriščamo, nam na številnih predelih še vedno daje svoje sadove, nam še vedno daje iz sebe tisto najboljše. Lačni obrazi nas spominjajo na to, da smo sprevrnili njen namen. Dar, ki je namenjen vsem, je postal privilegij nekaterih. Sadove zemlje, dar za človeštvo, smo naredili 'commodities' za nekatere, in tako uvedli izključevanje. Potrošništvo, ki prežema našo družbo nas je navadilo na nepotrebno in vsakodnevno potrato hrane, ki ji žal več ne znamo dati prave vrednosti onkraj ekonomskih meril. Kljub vsemu, nam bo dobro delo spomniti se, da je hrana, ki jo prekomerno porabljamo, ukradena z mize reveža, tistega, ki je lačen. Ta resničnost od nas zahteva premislek o zapravljanju in prekomerni porabi živil, da bi našli poti in načine, kako se resnično soočiti s to problematiko, da bo to res prišlo do solidarnosti in podelitve z najbolj potrebnimi.

Da lakota ne bo nekaj birokratskega
Z vso iskrenostjo moramo reči, da so vprašanja, ki so birokratizirana in so dejanja, ki so kakor 'ustekleničena'. Svetovno nestabilnost, ki jo živimo, dobro poznajo vsi. Zadnje čase v našem zanimanju in razpravah prevladujejo vojne in grožnje novih spopadov. Tako se zdi, da je pred tolikšnim spektrom obstoječih sporov, orožje pridobilo čezmerno pomembnost in sicer tako, da je popolnoma potisnilo ob stran druge načine reševanja spornih vprašanj. Dajati temu prednost, je žal tako zakoreninjeno in splošno sprejeto, da onemogoča razdelitev hrane na vojnih področjih in sicer tudi zaradi kršenja več stoletnih osnovnih načel in navodil mednarodnega prava. Tako smo se znašli pred čudnim in protislovnim pojavom: medtem ko pomoč ter načrte za razvoj ovirajo zapletene ter nerazumljive politične odločitve, zavajajoče ideologije ali nepremostljive carinske prepreke, to ne velja za orožje. Ni pomembno od kot prihajajo, na določenih področjih sveta so v obtoku z neko zelo nesramno in popolno svobodo. Na ta način torej hranimo vojne, ne pa ljudi. V nekaterih primerih pa hrano uporabljajo kot vojno orožje. Žrtev pa je vedno več, saj se število oseb, ki umirajo od lakote in izčrpanosti pridružuje tistim, ki umirajo v spopadih na terenu in k tistim civilistom, ki so padli v spopadih ali atentatih. Tega se v polnosti zavedamo, a pustimo, da se naša vest omrtviči in postane neobčutljiva. Na ta način sila postane naš edini način delovanja in vladanje  jasen in neodložljiv cilj. Zaradi tega je potrebno de-birokratizirati vse, kar preprečuje uresničevanje humanitarnih načrtov. Pri tem imate vi odločilno vlogo, saj dejansko potrebujemo prave junake, ki bodo odprli poti, postavili mostove, poenostavili postopke, da bo prišel do izraza obraz tistega, ki trpi. Za ta namen moramo usmeriti pobude mednarodne skupnosti.

Pri tem ne gre za usklajevanje interesov, ki ostajajo zakoreninjeni v lastnih narodnih interesih ali sramotnih sebičnostih. Gre predvsem zato, da države članice na odločilen način povečajo svojo dejansko voljo po sodelovanju za te cilje. Zaradi tega bo pomembno odločno dovoliti in povečati dejansko voljo po sodelovanju s Svetovnim prehrambenim programom, da bo le-ta ne samo odgovoril na nujne primere, temveč bo lahko uresničil trdne in resnične projekte ter uresničeval dolgoročne razvojne programe, kakor prosijo posamezne vlade in so v skladu s potrebami ljudstev.

Svetovni prehrambeni program s že prehojeno potjo ter s svojo dejavnostjo kaže na to, da je možno koordinirati znanstvena spoznanja, tehnične odločitve ter praktična delovanja s prizadevanji namenjeni zbiranju zalog ter pravični porazdelitvi tako, da se spoštuje zahteve tistih, ki to prejmejo, kakor voljo tistega, ki to podarja. Ta način lahko in mora zagotoviti v najbolj zaostalih in revnih področjih primeren razvoj lokalnih zmožnosti ter postopoma odpraviti zunanjo odvisnost ter hkrati omogoča zmanjšanje porabe hrane na način, da ni nič zavrženo. Z eno besedo, WFP je verodostojen primer, kako lahko po vsem svetu delamo za izkoreninjenje lakote z boljšo razporeditvijo človeških in materialnih zalog in utrjevanjem lokalne skupnosti. Glede tega vas spodbujam, da greste naprej. Naj vas ne premaga napor, niti da zaradi ovir odnehate. Verjemite v to kar delate in navdušeno nadaljujte, da bo seme velikodušnosti z veliko močjo vzklilo. Dovolite si razkošje, da lahko sanjate. Potrebujemo 'sanjače', ki peljejo naprej te projekte.

Katoliška Cerkev zvesta svojemu poslanstvu želi sporazumno delati na vseh pobudah, ki se bojujejo za ohranjanje dostojanstva človeških oseb, še posebej tistih, ki so ranjeni v njihovih pravicah. Da bo ta nujna prednostna naloga 'nična lakota' postala resničnost, vam zagotavljam vso našo podporo in pomoč z namenom, da pospešimo vse dosedanje napore.

»Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti.« V teh besedah je vodilno načelo krščanstva. Izrek, ki bi lahko ne glede na veroizpoved ali prepričanje, bil ponujen našim narodom kot zlato pravilo. In kakor je pravilo za nek narod, tako tudi za celotno človeštvo. Prihodnost človeštva je odvisna od tega ali se je zavzelo glede lakote in žeje svojih bratov in sester. S to sposobnostjo nasititi lačnega in dati piti žejnemu lahko mirimo utrip svoje človeškosti. Zato zaželim vsem, da nas bo boj za izkoreninjenje lakote in žeje naših bratov in sester, skupaj z našimi brati in sestrami nenehno nagovarjal, da nas ne pusti spati, temveč 'sanjati' tako, da bomo ustvarjalno iskali rešitve za spremembe in preobrazbo. Naj Vsemogočni Bog s svojim blagoslovom podpira delo vaših rok. Hvala.