S papežem Frančiškom skozi minuli teden (6. – 11. junij 2016)

Splošna avdienca: Jezusov prvi čudež v Kani
»Kaj je temelj naše vere? To je dejanje usmiljenja, s katerim nas je Jezus povezal s sabo. Krščansko življenje pa je odgovor na to ljubezen, je kakor zgodba dveh zaljubljencev. Bog in človek se srečata, se iščeta, se najdeta, se veselita in se ljubita. Tako kakor zaročenec in zaročenka v Visoki pesmi. Vse ostalo pride kot posledica tega odnosa. Cerkev je Jezusova družina, kamor se zliva njegova ljubezen. To je ljubezen, ki jo Cerkev varuje in jo hoče dati vsem.« Besede so iz papeževe kateheze, ki jo je imel med sredino splošno avdienco. Govoril je o Jezusovem prvem čudežu, ki ga je storil na svatbi v galilejski Kani.

Izpostavil je Marijine besede, namenjene služabnikom: »Kar koli vam reče, storite.« To so njene zadnje besede, ki jih navajajo evangelisti, so dediščina, ki jo Marija izroča vsem nam. Služabniki v Kani ubogajo. »Jezus jim je rekel: ''Napolnite vrče z vodo!'' In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: ''Zajemite zdaj in nesite starešini!'' In nesli so mu.« Na tej svatbi je bila sklenjena nova zaveza; Gospodovim služabnikom, to pomeni vsej Cerkvi, je bilo zaupano novo poslanstvo: »Kar koli vam reče, storite.« »Služiti Gospodu pomeni poslušati in udejanjati njegovo besedo,« je izpostavil papež. »To je preprosto, a bistveno priporočilo Jezusove Matere; in je kristjanov življenjski program.« Zajemati iz vrča pomeni zaupati božji Besedi, da bi doživeli njeno učinkovitost v svojem življenju. Skupaj s starešino, ki je poskusil vodo, spremenjeno v vino, lahko rečemo: »Ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Gospod še vedno hrani tisto dobro vino za naše zveličanje.

 Svetovno občestvo reformiranih cerkva
S papežem Frančiškom so se v minulem tednu srečali člani Svetovnega občestva reformiranih cerkva. »Naša vera v Jezusa nas namreč spodbuja, da živimo ljubezen po konkretnih dejanjih, ki lahko vplivajo na naš življenjski stil, na odnose in na stvarnost, ki nas obdaja,« je dejal sveti oče. Opozoril je na »duhovno popuščavljanje« današnjega časa. Predvsem tam, kjer se živi, kakor da Bog ne bi obstajal, so naše skupnosti poklicane biti »vrči«, ki tešijo žejo z upanjem; njihova navzočnost mora biti zmožna navdihovati bratstvo, srečanje, solidarnost, pristno in nesebično ljubezen; prav tako so obvezane sprejemati in poživljati milost Boga, da se ne bi zapirale vase, ampak se odpirale za misijonstvo. »Ni namreč mogoče sporočati vero tako, da se jo živi na izoliran način ali v zaprtih in ločenih skupinah, v neke vrste hlinjeni avtonomiji in skupnostnem imanentizmu. Na ta način ni mogoče odgovoriti na žejo po Bogu, ki se postavlja pred nas in se pojavlja tudi v različnih novih oblikah vernosti. Te so včasih v nevarnosti, da se upognejo same vase in v svoje potrebe, na ta način pa podpirajo ''duhovno potrošništvo'',« je posvaril. Če ljudje današnjega časa ne najdejo duhovnosti, ki jih ozdravlja, osvobaja, napolnjuje z življenjem in mirom in jih hkrati kliče k solidarni medsebojnosti in k misijonarski rodovitnosti, bodo podlegli varljivim ponudbam, ki niti ne počlovečujejo niti ne dajejo časti Bogu.

Srečanje z mladimi udeleženci poletne šole astronomije
»Vsi mi živimo pod istim nebom in vsi smo ganjeni ob lepoti, ki se nam razkriva v vesolju in odseva tudi v naših raziskovanjih nebesnih teles in snovi. Tako smo povezani z željo, da bi odkrili resnico o tem, kako deluje to čudovito vesolje, kar nas vedno bolj približuje njegovemu Stvarniku,« je dejal papež med srečanjem z mladimi udeleženci poletne šole astronomije, ki jo vsako leto pripravljajo jezuiti Vatikanske zvezdarne. Mladi prihajajo iz različnih držav in kultur, kar je po papeževih besedah »znamenje, kako različnost lahko obogati tudi raziskovalno delo na znanstvenem področju«.

Biti sol in luč
Papež Frančišek se je minuli teden srečal tudi s predstavniki zdravniških združenj iz Španije in Latinske Amerike, posebna avdienca pa je bila namenjena osebam s posebnimi potrebami.

Vsako jutro je v kapeli Doma svete Marte daroval tudi mašo. Prisluhnimo nekaterim utrinkom iz ene od njegovih homilij, ko je govoril o kristjanu, ki mora biti sol in luč v današnjem času: »Sveti s svojo lučjo, a varuj se pred skušnjavo, da bi osvetljeval samega sebe. To je slaba stvar, je duhovnost ogledala, saj osvetljujem samega sebe. Brani se pred skušnjavo, da bi skrbel zase. Bodi luč za osvetljevanje, bodi sol za dajanje okusa in trajnosti. Sol in luč nista namenjeni samima sebi, ampak sta za dajanje drugim preko dobrih del.«

»Kaj je kristjanova baterija, ki osvetljuje? Preprosto, to je molitev. Lahko počneš mnogo stvari, narediš veliko del, tudi del usmiljenja, lahko narediš veliko pomembnih stvari za Cerkev, za katoliško univerzo, za kolegij, za bolnišnico … in postavili ti bodo celo spominsko ploščo kot dobrotniku Cerkve; a če ne moliš, bo vse to nekoliko mračno ali pa temno. Koliko del postane temnih zaradi pomanjkanja luči, zaradi pomanjkanja molitve. Kar ohranja in daje življenje krščanski luči, kar razsvetljuje, je molitev.«