Duhovne misli Benedikta XVI. za 11. nedeljo med letom

Govoriti o spreobrnjenju pomeni, vstopiti v srčiko krščanskega sporočila in hkrati h koreninam človeškega bivanja. Današnja Božja beseda nas o tem razsvetli s tremi liki spreobrnjencev. Prvi je David. Odlomek iz druge Samuelove knjige nam prinaša enega najbolj dramatičnih pogovorov v Stari zavezi. Pogovor se odvija okoli žgoče obtožbe, s katero beseda Boga izrečena po preroku Natanu, razgali kralja, ki je na višku svoje politične kariere padel na najnižji nivo svojega moralnega življenja. Za pravilno dojemanje dramatične napetosti tega pogovora, je dobro imeti pred očmi tako zgodovinsko kot teološko obzorje. Gre namreč za obzorje ljubezni, s katero je Bog izbral Izrael kot svoje ljudstvo. Z njim je sklenil zavezo in poskrbel za ozemlje ter svobodo. David je eden od členov v zgodovini te nenehne Božje skrbi za svoje ljudstvo. Izbran je bil v zelo težkem trenutku ter postavljen ob kralja Savla, da bi postal njegov naslednik. Bog pa je imel tudi namen glede potomstva povezanega z mesijanskim načrtom, ki se bo v Kristusu, 'Davidovem sinu', v polnosti uresničil.

Lik kralja Davida je podoba tako zgodovinske kot verske veličine. Zato toliko bolj izstopa podlost, v katero je padel, ko je s strastjo zaslepljen vzel Betsabejo možu, enemu njegovih najbolj zvestih vojščakov in ga tudi hladnokrvno ukazal ubiti. Ob tem se resnično zgrozimo ter se vprašamo, kako lahko Božji izvoljenec tako nizko pade? Človek je resnično veličina in beda ob enem. Veličina, ker nosi v sebi podobo Boga in ker je od Njega ljubljen ter beda, ker lahko zlorabi svobodo, sicer njegov posebni privilegij in se obrne proti svojemu Stvarniku. Božja sodba, izrečena po Natanu Davidu, osvetljuje intimne plasti vesti, tiste, kjer vojske, moč, javno mnenje ne veljajo nič, ampak kjer je vsak sam z Bogom. Beseda: 'Ti si tisti mož', Davida pribije na njegovo krivdo. Popolnoma zadet od te besede, začne kralj proces iskrenega kesanja in se tako odpre ponujenemu usmiljenju. To je pot spreobrnjenja.

V odlomku iz pisma Galačanom pa je nakazan še en vidik poti spreobrnjenja. Razloži ga drugi velik spreobrnjenec, apostol Pavel. Njegove besede se nahajajo v kontekstu razprave, ki je zaposlovala prvotno skupnost, saj so številni kristjani, ki so prihajali iz judovstva, hoteli razlagati zveličanje na podlagi izpolnjevanja del Stare zaveze in tako izničiti Kristusovo novost ter vesoljnost njegovega sporočila. Pavel se postavi za pričo in oznanjevalca milosti. Na poti v Damask sta žareč Kristusov obraz ter Njegov močan glas iztrgala njegovo nasilno gorečnost preganjalca ter prižgala novo gorečnost za Križanega, ki spravlja v svojem križu med sabo tako tiste, ki so blizu, kot tiste, ki so daleč (prim. Ef 2,11-22). Pavel je namreč razumel, da je v Kristusu dopolnjena vsa postava. Kdor se namreč pridruži Kristusu, se z Njim združi, ter tako izpolni postavo. Prinašati Kristusa in s Kristusom Boga vsem narodom je postalo njegovo poslanstvo. 'Kajti Kristus je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem, da je podrl steno pregrade...' (Ef 2,14). Njegova zelo osebna izpoved ljubezni istočasno izrazi to, kar je bistveno in skupno krščanskemu življenju: 'Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe' (Gal 2,20b). In kako naj odgovorimo na takšno ljubezen, če ne tako, da s tem, ko objamemo Kristusa križanega, živimo njegovo življenje. 'Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni' (Gal 2,20a).

Sedaj pa prihajamo v evangeljsko osrčje današnje Božje Besede. Jezus sam nam v odlomku iz Lukovega evangelija razloži dinamiko pristnega spreobrnjenja tako, da nam da za zgled grešnico, ki ji je bilo odpuščeno, ker je ljubila. Priznati moramo, da si je ta žena veliko upala. Njen način, kako se je postavila pred Jezusa, mu s svojimi solzami močila noge, jih brisala s svojimi lasmi in poljubljala ter mazilila z dišečim oljem, je pohujšal tiste, ki so na osebe, kot je bila ona, gledali z neusmiljenim očesom sodnika. Povsem nasprotno pa nas gane Jezusova nežnost do te žene, ki so jo mnogi izkoristili in prav tako mnogi obsojali. V Jezusovem pogledu in njegovem srcu pa ona prejme razodetje Boga Ljubezni.

Da se izognemo nesporazumom, je potrebno poudariti, da Jezus s tem, ko izkaže usmiljenje, ne zmanjša pomena moralnih zakonov. Za Jezusa je dobro dobro in zlo je zlo. Usmiljenje namreč ne spremeni značaja greha, temveč ga sežge z ognjem ljubezni. Ta očiščujoč in ozdravljajoč učinek se uresniči, če naleti v človeku na ljubezen, ki vključuje priznanje Božje postave, iskreno kesanje in namen po novem življenju. Grešnici iz evangelija je bilo mnogo odpuščeno, ker je močno ljubila. V Jezusu nam Bog podarja ljubezen in hkrati zahteva ljubezen.