Pri papežu delegacija Svetovnega občestva reformiranih cerkva

VATIKAN (petek, 10. junij 2016, RV) – S papežem Frančiškom se je danes srečala deset članska delegacija Svetovnega občestva reformiranih cerkva. Sveti oče jih je pozdravil s Pavlovimi besedami: »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa« (1 Kor 1,3). Današnje srečanje je opisal kot »nadaljnji korak na poti, ki označuje ekumensko gibanje; je blagoslovljena pot in polna upanja, na kateri poskušamo vedno bolj živeti v skladu z Gospodovo molitvijo ''da bi vsi bili eno''«.

Papež je dejal, da danes moramo biti hvaležni Bogu za naše ponovno najdeno bratstvo, ki, kakor je zapisal sveti Janez Pavel II., »ni samo posledica svobodne človekoljubnosti ali nedoločenega družinskega duha, temveč je ukoreninjeno v priznavanje enega krsta in posledično v zahtevi, da se Bog poveliča v svojem delu«. Po papeževih besedah lahko katoličani in reformirani v tem »duhovnem občestvu« pospešujejo skupno rast, da bi bolje služili Gospodu.

Poseben razlog za hvaležnost pa je po Frančiškovem prepričanju nedavni zaključek četrte faze teološkega dialoga med Svetovnim občestvom reformiranih cerkva in Papeškim svetom za pospeševanje enosti med kristjani, in sicer na temo Upravičenje in zakramentalnost: krščanska skupnost kot izvajalka pravičnosti. Sklepno poročilo dobro izpostavlja potrebno vez med upravičenjem in pravičnostjo. »Naša vera v Jezusa nas namreč spodbuja, da živimo ljubezen po konkretnih dejanjih, ki lahko vplivajo na naš življenjski stil, na odnose in na stvarnost, ki nas obdaja,« je zatrdil papež. Na osnovi sporazuma o nauki o upravičenju obstajajo mnoga področja, kjer reformirani in katoličani lahko sodelujejo in tako skupaj pričujejo o usmiljeni ljubezni Boga, ki je dejanski protistrup za občutka izgubljenosti in brezbrižnosti, ki nas obkrožata.

Danes pogosto doživljamo »duhovno popuščavljanje«, je opozoril papež. Predvsem tam, kjer se živi, kakor da Bog ne bi obstajal, so naše skupnosti poklicane biti »vrči«, ki tešijo žejo z upanjem; njihova navzočnost mora biti zmožna navdihovati bratstvo, srečanje, solidarnost, pristno in nesebično ljubezen; prav tako so obvezane sprejemati in poživljati milost Boga, da se ne bi zapirale vase, ampak se odpirale za misijonstvo. »Ni namreč mogoče sporočati vere tako, da se jo živi na izoliran način ali v zaprtih in ločenih skupinah, v neke vrste hlinjeni avtonomiji in skupnostnem imanentizmu. Na ta način ni mogoče odgovoriti na žejo po Bogu, ki se postavlja pred nas in se pojavlja tudi v različnih novih oblikah vernosti. Te so včasih v nevarnosti da se upognejo same vase in v svoje potrebe, na ta način pa podpirajo ''duhovno potrošništvo'',« je posvaril sveti oče. Če ljudje današnjega časa ne najdejo duhovnosti, ki jih ozdravlja, osvobaja, napolnjuje z življenjem in mirom in jih hkrati kliče k solidarni medsebojnosti in k misijonarski rodovitnosti, bodo podlegli varljivim ponudbam, ki niti ne počlovečujejo niti ne dajejo časti Bogu.

Papež Frančišek je zato izpostavil, da je »nujno potreben ekumenizem, ki skupaj s teološkim prizadevanjem za ureditev doktrinalnih nesoglasij med kristjani pospešuje skupno poslanstvo evangelizacije in služenja«. Nedvomno obstajajo že mnoge iniciative in dobro sodelovanje na mnogih področjih, je dodal. »A vsi lahko skupaj storimo še več, da bi ponudili živo pričevanje vsakemu, ki vpraša za razlog upanja, ki je v nas: posredovati usmiljeno ljubezen našega Očeta, ki jo zastonj prejemamo in smo jo poklicani velikodušno dajati naprej.«