Papeževa jutranja homilija: "Da bi srečali Gospoda, je treba vstati in iti."

VATIKAN (petek, 10. junij 2016, RV) – Izhodišče papeževe jutranje homilije, ki jo je imel med današnjo mašo v kapeli Doma svete Marte, je bil svetopisemski odlomek o preroku Eliju, ki na gori Horeb v glasu rahlega šepeta sreča Gospoda. Z Elijevo zgodbo je papež Frančišek nakazal tri drže kristjanovega življenja: stati, da bi sprejeli Boga; biti v potrpežljivi tišini, da bi slišali njegov glas; in biti v izhodu, da bi ga oznanjali drugim.

»Da bi srečali Boga …«
Lahko je skesan grešnik, ki se je odločil ponovno začeti pot z Bogom, ali pa izbrana oseba, ki mu je posvetila svoje življenje – v vsakem primeru se te lahko loti strah, da ti ne bo uspelo, lahko celo padeš v potrtost, kadar se vera zatemni. Papež je najprej spomnil na primer izgubljenega sina, ki je, lačen med prašiči, postal potrt. Zatem pa v ospredje homilije postavil preroka Elijo, o katerem se je bralo med današnjim bogoslužjem.

Elija je zmagovalec. Mnogo se je bojeval za svojo vero, na gori Karmel je porazil več sto malikovalcev. In ko se nanj zgrne še eno preganjanje, se Elija vda. Potrt se zgrudi pod drevo in hoče umreti. A Bog ga ne pusti v tistem onemoglem stanju, ampak mu pošlje angela, ki mu pravi: Vstani, jej, pojdi ven! »Da bi srečali Boga, se je treba vrniti v tisto stanje, v katerem je bil človek pred stvarjenjem: na nogah in v hoji. Takšne nas je Bog ustvaril: na svoji ravni, po svoji podobi in podobnosti in v hoji,« je pojasnil papež Frančišek. Človeku je rekel: ''Pojdi, pojdi naprej, obdeluj zemljo, daj ji rast, pomnožite se, pojdi ven …'' Tudi preroku Eliju Gospod pravi, naj gre ven, na goro in se tam ustavi pred Gospodom. In Elija vstane in gre ven.

Iti vase in prisluhniti tihemu glasu glasne tišine
Iti ven in se ustaviti, da bi slišali Boga. A kako gre Gospod mimo? Kako lahko srečam Gospoda in sem pri tem gotov, da je to On? Odlomek iz Prve knjige kraljev je tukaj zelo zgovoren, je pojasnjeval papež. Angel spodbudi Elijo, da gre ven iz votline, v katero se je zatekel na gori Horeb, da bi bil pred Bogom. A Elije ni zvabil ven iz votline ne velik in silen veter, ki lomi skale, ne potres in še manj ogenj. »Veliko hrupa, veliko veličastnosti, veliko gibanja, a Gospod ni bil tam,« je dodal sveti oče. »Za ognjem glas rahlega šepeta. Ali kakor je izvorno, ''tihi glas glasne tišine''. Tam je Gospod. Da bi srečali Gospoda, je treba vstopiti v sebe in slišati ta tihi glas glasne tišine, tam nam On govori.«

Vstati in iti, da bi vero ponesli drugim
Angel še tretjič nagovori Elijo in mu pravi: ''Pojdi ven.'' Preroku je povedano, naj se vrne po svoji poti proti puščavi, kajti zaupana mu bo posebna naloga. Papež Frančišek je izpostavil, da je v tem spodbuda, naj se podamo na pot, naj nismo zaprti v svoj egoizem in svojo udobnost, ampak smo naj pogumni pri prinašanju Gospodovega sporočila drugim, kar pomeni misijonstvo. »Vedno moramo iskati Gospoda,« je opogumil papež. »Vsi vemo, kakšni so slabi trenutki: trenutki, ki nas vlečejo navzdol, trenutki brez vere, zatemnjeni, trenutki, ko ne vidimo obzorja, ko nismo zmožni vstati. To vsi dobro vemo. A ravno tja prihaja Gospod, nas krepča s kruhom in svojo močjo in nam pravi: ''Vstani in pojdi naprej, hodi!'' Da bi srečali Gospoda moramo biti na nogah in na poti. Zatem moramo čakati, da nam spregovori, imeti odprto srce. In On nam bo rekel: ''Jaz sem.'' Takrat vera postane močna. Ali je vera zame, da jo varujem? Ne. Vera je za to, da grem in jo dajem drugim, da mazilim druge, je za misijonstvo.«