Molitev je svet. Vloga ženske v Cerkvi

VATIKAN (ponedeljek, 6. junij 2016) – Pri vatikanski založbi LEV je izšla knjiga Pavle Ricci Sindoni o švicarski mistikinji Adrienne von Speyer z naslovom Molitev je svet. »Molitev je svet v smislu, da je svet Boga, ki se pojavlja v svetu človeka,« je naslov svoje knjige za Radio Vatikan pojasnila Sindonijeva, sicer docentka moralne filozofije in filozofije religije na messinski univerzi. »Gre za preobračanja teoloških moralnih meril: ni človek tisti, ki svoj svet prinaša Bogu, ampak je Bog tisti, ki prinaša svojo skrb, svoje usmiljenje v svet človeka,« je dejala. Želela je namreč usmeriti pozornost ravno na ta vidik in razviti idejo o mistiki, ki ima pogosto pristno ženski značaj.

Po njenem prepričanju so mistične izkušnje del ženske narave. Izpostavila je empatični vidik verskega doživljanja, ki je tipična poteza ženske drže v odnosih in torej tudi v odnosu z Bogom. »Predvsem krščanski svet potrebuje poleg teološkega ravno ta pomemben miselni in čustveni prispevek; potrebuje torej raziskovanje ženskega sveta,« je zatrdila. Pojasnila je, da je Cerkev sestavljena iz dveh velikih sil, korenin: na eni strani imamo »petrinsko korenino, ki je korenina reda, moči, vodenja«, na drugi strani pa je »marijanska korenina, ki je red premišljevanja, skrbi, izročanja, negovanja človeških odnosov« in ki je tipična ravno za ženski svet. Mistika je torej iskanje, ki je odtisnjeno v strast človeškega odnosa, kjer je Bog zares Drugi, ki te sreča in ki ti podari to lečo, skozi katero gledati na človeške težave.

Ženski v Cerkvi pripada »marijanska korenina«, je Sindonijeva odgovarjala na vprašanje o vlogi ženske znotraj današnje Cerkve. »Mislim, da ženski pripada ta marijanski dih, ki pomeni večje razumevanje cerkvene razsežnosti, cerkvene duše, ki lahko pripelje do različnih interpretacij dejstev, ko je na primer na škofijski ravni treba sprejeti različne odločitve, kakšne nove teološke ali pastoralne vidike.« V župnijah so ob duhovniku pogosto ženske, ki ga znajo podpirati pri vsakdanjem delu, kar lahko vidimo v načinu organizacije, vrsti pozornosti in gledanja na druge, kar izhaja iz ženski lastnega karakterja.

Sindonijeva se je dotaknila še vprašanja stalnega diakonata za ženske, čemur se posveča posebna komisija, ki jo je ustanovil papež Frančišek. Vprašanje diakonata po njenih besedah nikakor ni nek morebiten prehod k duhovništvu. »Ženska ima svoje funkcije znotraj Cerkve, ki jih je treba bolje ovrednotiti,« je izpostavila. Res je sicer, da so v prvih krščanskih skupnostih ženske imele aktivnejšo vlogo pri vodenju cerkvenega življenja. Ne vemo točno, kakšna je bila ta vloga in kako so opravljale svoj diakonat. Dodala je, da je papež z ustanovitvijo komisije prisluhnil temu ženskemu svetu in stopil naproti določenim željam. To je po njenem prepričanju tudi najpomembnejše, da se namreč ženski znotraj Cerkve prisluhne, papež pa je dal izjemen zgled. Pripomnila je še, da pa obstajajo mnoge skupnosti, predvsem tiste, kjer primanjkujejo duhovniki, kjer ženske laikinje ali redovnice opravljajo zares pomembno delo in prav je, da se tudi to prizna in ovrednoti.