Papež Frančišek: Nova svetnika zgledni priči skrivnosti vstajenja

TRG SV. PETRA (nedelja, 5. junij 2016, RV) – »Božja Beseda, ki smo jo poslušali, nas je ponovno pripeljala k osrednjemu dogodku vere, k zmagi Boga nad bolečino in smrtjo. Evangelij upanja namreč izhaja iz Kristusove velikonočne skrivnosti, žari na njegovem obličju, ki razodeva Boga Očeta kot tolažnika pobitih. Ta Beseda nas kliče naj ostanemo notranje povezani s trpljenjem našega Gospoda Jezusa, da se v nas razodene moč njegovega vstajenja.« Tako je papež Frančišek začel homilijo na 10. nedeljo med letom med sveto mašo na Trgu sv. Petra, med katero je kanoniziral blaženega Stanislava Jezusa Marijo (Jan Papczyński) in Marijo Elizabeto Hesselblad. »V resnici je v Kristusovem trpljenju odgovor Boga na krik izmučenega in včasih ogorčenega, kar izkušnja bolečine in smrti prebuja v nas. Gre za to, da ne pobegnemo s križa, temveč da ostanemo tam, kakor je to storila Devica Mati, ki je v trpljenju skupaj z Jezusom, prejela milost upati proti upanju (prim. Rim 4,18). To je pa bila tudi izkušnja Stanislava Jezusa Marije in Marije Elizabete Hesselblad, ki sta bila danes razglašena za svetnika. Ostala sta notranje povezana z Jezusovim trpljenjem in v njima se je razodela moč Njegovega vstajenja.«

Prvo berilo in evangelij nam predstavljata dve čudežni znamenji vstajenja. Prvo je storil Elija, drugo pa Jezus. V obeh primerih sta umrla zelo mlada sinova žen vdov, ki sta bila živa vrnjena njunima materama.

»Daj mi svojega sina.«
Vdova iz Sarepte, ne judovska žena, ki pa je sprejela na svoj dom preroka Elija, je ogorčena na prerokom in nad Bogom, saj je ravno, medtem ko je bil Elija gost pri njej, njen otrok zbolel in je sedaj izdihnil na njenih rokah. Tedaj je Elija rekel tej ženi: »Daj mi svojega sina« (1Kr 17,19). To je namreč ključna beseda, ki izrazi Božjo držo pred našo smrtjo (ne glede kakšna je). Ne pravi namreč: »Kar imej jo! Znajdi se!, temveč reče: »Daj jo meni.« Prerok je dejansko vzel otroka, ga odnesel v svojo zgornjo sobo in se je tam sam v molitvi 'bojeval z Bogom' ter mu predočil nesmiselnost te smrti. In Gospod je prisluhnil Elijevemu glasu, saj je bil v resnici On, Bog, ki je govoril in deloval v preroku. On je namreč rekel po Elijevih ustnicah ženi: »Daj mi svojega sina.« In sedaj je bil On, ki ga je živega vrnil materi.

Božja nežnost in sočutje
Božja nežnost se v polnosti razodeva v Jezusu. V evangeliju (Lk 7,11-17) smo slišali, kako se mu je »zelo zasmilila« (v. 13) tista vdova iz Naina v Galileji, ki je spremljala svojega edinega še odraščajočega sina k pogrebu. Jezus se je približal, se dotaknil krste, ustavil pogrebni sprevod in je zagotovo nežno obrisal od solz moker obraz te uboge mame. »Ne joči«, ji je rekel (Lk 7,13). Kakor da bi ji rekel: »Daj mi svojega sina!« Jezus zase zahteva našo smrt, da bi nas je osvobodil in nam dal življenje. Ta mladenič, kakor da bi se namreč prebudil iz globokega sna, je začel govoriti. Jezus ga je »vrnil njegovi materi« (v. 15). Nikakor ni čarovnik! Je učlovečena Božja nežnost, v njem deluje brezmejno Očetovo sočutje.

Pavel je priča Kristusovega trpljenja in vstajenja
Neke vrste vstajenje je bilo tudi to od apostola Pavla, ki je iz sovražnika in neusmiljenega preganjalca kristjanov postal priča in glasnik evangelija (prim. Gal 1,13-17). Ta tako korenita sprememba ni bilo njegovo delo, temveč dar usmiljenja Boga, ki ga je »izbral« in ga »poklical po svoji milosti« ter »razodel« v njem »svojega Sina«, da bi ga oznanjal med pogani« (vv. 15-16). Pavel pravi, da se je Bogu Očetu zdelo prav, ne samo razodeti Sina njemu temveč v njem, skoraj kot bi vtisnil vanj, torej v meso in duha Kristusovo smrt in vstajenje. Tako apostol ne bo samo glasnik, temveč priča.

Vrnjeni živi materi Cerkvi
Tudi z grešniki, drug za drugim, Jezus ne odneha, dokler ne zasije zmaga milosti, ki daje življenje. Materi Cerkvi pravi: »Daj mi svoje otroke«, ki smo vsi mi. On vzame nase naše grehe, jih odvzame in nas vrne žive nazaj v Cerkev. To se na poseben način dogaja med svetim letom Usmiljenja.

Cerkev nam danes kaže dva svoja otroka, ki sta bila zgledni priči te skrivnosti vstajenja. Oba lahko v večnosti pojeta z besedami psalmista: »Moje žalovanje si spremenil v rajanje, Gospod, moj Bog, na veke te bom hvalil« (Ps 30,12-13). Vsi skupaj združimo svoje glasove, rekoč: »Poveličeval te bom Gospod, ker si me ponovno dvignil« (Odpev).