Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 10. nedeljo med letom

1Kr 17,17-24
Zatem se je zgodilo, da je zbolel sin te žene, hišne gospodinje. Njegova bolezen je tako napredovala, da že ni več dihal. Rekla je torej Eliju: »Kaj hočeš od mene, Božji mož? Prišel si k meni, da me spomniš na mojo krivdo in mi usmrtiš sina.« Rekel ji je: »Daj mi svojega sina!« In vzel ji ga je iz naročja, ga nesel v gornjo izbo, kjer je stanoval, in ga položil v svojo posteljo. Nato je klical h Gospodu: »Gospod, moj Bog, mar hočeš spraviti v nesrečo celo to vdovo, pri kateri gostujem, in ji usmrtiti sina?« Zleknil se je trikrat čez dečka in klical h Gospodu: »Gospod, moj Bog, prosim, naj se vrne dih življenja tega otroka v njegovo notranjost!« In Gospod je uslišal Elijev klic: dih otrokovega življenja se je vrnil v njegovo notranjost in tako je oživel. Elija je vzel otroka, ga prinesel iz gornje izbe v hišo in ga izročil materi; Elija je rekel: »Glej, tvoj sin živi!« Žena pa je rekla Eliju: »Zdaj vem, da si Božji mož in da je Gospodova beseda v tvojih ustih resnica.«

Gal 1,11-19
Izjavljam vam torej, bratje: Evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga nisem naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa.  Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake. Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi, pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred menoj, temveč sem se odpravil v Arabijo, potem pa sem se vrnil v Damask. Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni. Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata.

Lk 7,11-17
Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere; in ona je bila vdova. Z njo je bila precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi je sedel in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in: »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Luka je povezal vstajenje s predhodno ozdravitvijo (stotnikovega služabnika), da bi pokazal, kako je vstajenje od mrtvih čudež, ki kaže na Jezusa kot dopolnitelja preroškega upanja Stare zaveze ter da se je z njim začelo mesijansko obdobje.« Sv. Gregor iz Nise to bolj podrobno pojasni: »Gospod, ne samo obljublja, da bodo mrtvi vstali, ampak dejansko po celi vrsti čudežnih ozdravitev prinese vstajenje, ki bo doseglo višek v njegovem vstajenju.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Mrtvi je bil edini sin žene, in ta je bila vdova. S tem je bralec tudi čustveno vpleten v zgodovino, saj Jezus, sin device sreča sina vdove.« Sv. Ciril Aleksandrijski k temu dodaja: »Mrtvi človek sreča Jezusa, ki je življenje in vstajenje.« Sv. Ambrož: »Vdovin jok je ganil Jezusa k sočutju na isti način, kakor sedaj mati Cerkev posreduje za nas v naših bolečinah.« Sv. Ciril Aleksandrijski še pravi: »Moč svetosti in življenja je v njem, saj to je sveto Jezusovo telo, Beseda, ki je postala meso in prinaša zveličanje temu mrtvemu, kakor vsemu človeštvu. Zaradi tega čudeža se je glas o Jezusu razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.«

Misli Benedikta XVI.
Tukaj v otroški bolnišnici 'Giannina Gaslini' v Genovi zdravijo otroke. Kako ne bi tukaj pomislili na posebno ljubezen, ki jo je imel Jezus do otrok. Hoče, da so ob njem. Apostolom jih je predstavil kot zgled preproste ter velikodušne vere in nedolžnosti, ki ga morajo posnemati. S trdimi besedami je tudi opozarjal, da otrok ne bi zaničevali ali celo pohujšali. Jezusa je nadalje ganila vdova iz Naina, mama, ki je izgubila sina, sina edinca. Sveti evangelist Luka piše, da jo je Gospod potolažil in ji rekel: 'Ne jokaj!' (prim. Lk 7,14). Jezus tudi danes ponavlja tistemu, ki je žalosten, te tolažilne besede: 'Ne jokaj!'. On je solidaren z vsakim izmed nas in nas sprašuje, če hočemo biti njegovi učenci, ki bi pričevali o njegovi ljubezni vsakemu, ki se znajde v težavah.« »Ta evangeljski odlomek razodene Jezusa kot pravega človeka in pravega Boga, saj je pokazal s tem, ko je obudil sina vdove iz Naina, da ima popolno oblast nad smrtjo.«