Tretja meditacija: Kristusov dober vonj in luč njegovega usmiljenja

RIM (četrtek, 2. junij 2016, RV) –  V tretji meditaciji, ki jo je papež Frančišek imel v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja, med današnjo duhovno obnovo za duhovnike, je spregovoril o delih usmiljenja.

Kristusov dober vonj in luč njegovega smiljenja
Med tretjim našim srečanjem vam predlagam premišljevanje o delih usmiljenja, bodisi če se vzame kakšno, ki je bolj vezano na našo karizmo, bodisi če zremo vse skupaj, jih glejmo z usmiljenimi Marijinimi očmi, ki bodo odkrile »vino, ki manjka« in nas bodo opogumile »storiti vse tisto, kar nam bo Jezus rekel« (prim. Jn 2,1-12), da bo njegovo usmiljenje delalo čudeže, ki jih naše ljudstvo potrebuje.

Dela usmiljenja so zelo povezana z 'duhovnimi čuti'. Ko molimo prosimo za milost, da bi 'čutili in okušali' evangelij na takšen način, da bomo postali občutljivi za življenje. Nošeni po Duhu, vodeni po Jezusu lahko z očmi usmiljenja vidimo že daleč kdo leži na tleh ob robu ceste, lahko slišimo Bartimajevo vpitje, lahko čutimo, kar čuti Gospod, ko se plašna a odločna krvotočnica dotakne roba njegovega plašča. Prosimo ga nadalje lahko za milost, da bi skupaj z Njim začutili grenak okus žolča vseh križev in bi tako začutili močan vonj bede, poljskih bolnišnic, vlakov polnih ljudi, torej tisti vonj, ki ga olje usmiljenja ne prekrije, pač pa njegovo maziljenje prebudi upanje.

Ko Katekizem katoliške Cerkve govori o delih usmiljenja, pripoveduje, da je sv. Roza iz Lime tisti dan, ko jo je mama okarala, ker je v hišo sprejemala reveže in bolnike, brez obotavljanja rekla: »Kadar strežemo revežem in bolnikom, smo dober Kristusov vonj« (KKC 2449). Ta dober Kristusov vonj, torej skrb za reveže, je vedno bil in je značilen za Cerkev. Na to je sv. Pavel osredotočil svoje srečanje z 'stebri', kakor on imenuje Petra, Jakoba in Janeza. Oni so nas samo prosili, da se spomnimo revežev« (Gal 2,10). Komaj sem bil izvoljen za papeža, medtem ko so še nadaljevali s skrutinijem, se je približal eden od kardinalov in rekel: »Ne pozabi na reveže.« Katekizem še pravi na zelo sugestiven način: »Zato so tudi tisti, ki jih ta beda tare, predmet prednostne ljubezni s strani Cerkve, ki jih od začetkov naprej kljub brezbrižnosti mnogih svojih udov ni nehala tolažiti, braniti in osvobajati« (KKC 2448).

V Cerkvi smo imeli in imamo veliko ne ravno dobrih stvari in veliko grehov, v služenju ubogim z deli usmiljenja pa smo kot Cerkev vedno sledili Duhu in naši svetniki so to delali na zelo ustvarjalen in učinkovit način. Ljubezen do ubogih je bila znamenje, je bila luč, ki je ljudem pomagala, da so slavili Očeta. Naši ljudje cenijo duhovnika, ki skrbi za uboge, bolne, ki odpušča grešnikom, ki potrpežljivo uči in opominja… Naši ljudje duhovnikom odpustijo mnogo napak, razen navezanost na denar. Ljudje tega ne odpustijo. Pa ne toliko zaradi bogastva samega na sebi, ampak zaradi tega, ker zaradi denarja izgubimo bogastvo usmiljenja. Naši ljudje »zavohajo«, kateri grehi so za pastirja zelo hudi, ki ubijejo njegovo služenje, ker ga spremenijo v funkcionarja ali še hujše, v najemnika, in kateri so, ne bi rekel, manj pomembni, ampak grehi, ki se jih da prenašati, si jih naložiti kot križ, dokler jih Gospod končno ne bo očistil, kakor bo storil z ljuljko. Kar pa ogroža usmiljenje, je prvenstveno navzkrižje. Napada dinamiko odrešenja, napada Kristusa, ki »je postal ubog, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli« (prim. 2Kor 8,9). To je tako zaradi tega, ker usmiljenje skrbi tako, »da izgubi nekaj sebe«: košček srca ostane z ranjeno osebo; nekaj časa našega življenja, v katerem smo želeli nekaj storiti, izgubimo, ko ga podarimo drugemu med delom usmiljenja.

Torej ne gre za to, da je Bog usmiljen do mene v kakšni pomanjkljivosti, kot da bi bil sicer samozadosten, ali da vsake toliko časa naredi neko posebno dejanje usmiljenja do nekoga potrebnega. V tej molitvi prosimo za milost, da bi bil Bog milostljiv z nami v vseh vidi našega življenja in da bi mi bili usmiljeni z drugim v vsem našem delovanju. Za nas duhovnike in škofe, ki delamo z zakramenti, ko krščujemo, spovedujemo, obhajamo evharistijo …, je usmiljenje način, kako vse življenje Božjega ljudstva spremeniti v zakrament. Biti usmiljen ni samo neki način bivanja, ampak je način bivanja. Ni druge možnosti, da bi bili duhovniki. Cura Brochero, je rekel: »Duhovnik, ki nima velikega sočutja do grešnikov, je samo napol duhovnik. Te cunje, v katere sem oblečen, me ne delajo duhovnika; če v srcu ne nosim ljubezni, niti kristjan nisem.«

Očetovemu pogledu je lastno, da vidi tisto, česar manjka, da bi takoj lahko dal zdravilo, še bolje pa, če to predvidi. Ta duhovniški pogled – pogled tistega, ki opravlja nalogo očeta v naročju matere Cerkve – ki nas vodi k temu, da ljudi gledamo z usmiljenjem, je pogled, ki se ga moramo učiti negovati od semenišča naprej in mora hraniti vse pastoralne načrte. Želimo si in Gospoda prosimo za pogled, ki nas bo naučil presojati znamenja časov pod vidikom »katera dela usmiljenja so danes potrebna za naše ljudi«, da bi mogli čutiti in okušati Boga zgodovine, ki hodi sredi med njimi. Kajti, kot pravi Dokument iz Aparecide, ko navaja sv. Alberta Hutarda, »po naših delih naše ljudstvo ve, da razumemo njegovo bolečino« (št. 386). To razumevanje našega ljudstva dokazuje to, da smo pri delih usmiljenja vedno blagoslovljeni od Boga in da vedno dobimo pomoč in sodelovanje naših ljudi. Ni pa tako pri drugačnih projektih, ki včasih potekajo dobro, drugič spet ne, in nekateri ne razumejo, zakaj ne deluje in si razbijajo glavo, ko iščejo nov, kdo ve kateri že pastorali načrt, ko bi morali samo reči: ne deluje, ker mu manjka usmiljenja, ne da bi bilo potrebno iti v podrobnosti. Če ni blagoslovljen, je to zaradi tega, ker mu manjka usmiljenja. Manjka mu tistega usmiljenja, ki bolj spada k poljski bolnišnici kot pa razkošni kliniki, tistega usmiljenja, ki – ko ceni nekaj dobrega – pripravlja teren za prihodnje srečanje človeka z Bogom, namesto da bi ga s podrobno kritiko odvračalo…

Predlagam vam molitev z grešnico, ki ji je bilo odpuščeno (prim. Jn 8,3-11), da bi prosili za milost, da bi bili pri spovedi usmiljeni, in še drugo molitev o družbeni razsežnosti del usmiljenja.

Vedno me gane Gospodovo ravnanje z prešuštno ženo, kot da bi Gospodu »primanjkovalo« spoštovanja do postave, ko je ni obsodil; v točki, v kateri so od njega zahtevali, naj se izreče – »jo je treba kamnati ali ne?« – se ni izrekel, ni uveljavil postave. Delal se je, da ne razume. V istem trenutku je privlekel na dan nekaj drugega. S tem je začel proces v srcu žene, ki je potrebovala besede: »Tudi jaz te ne bom obsodil.« Ponudil ji je roko in jo dvignil. To ji je omogočilo, da se je srečala s pogledom, polnim miline, ki ji je spremenil srce. Gospod je iztegnil roko nad Jairovo hčer: »Dajte ji jesti.« Mrtvemu dečku v Naimu: »Vstani«, in ga dal svoji mami. Gospod postavi na mesto tako, kot je Bog hotel, da je človek: pokonci, dvignjen, nikoli na tleh. Včasih me napolni nekakšna mešanica bolečine in ogorčenosti, ko si nekdo prizadeva, da bi pojasnil zadnje priporočilo: »Ne greši več.« Ta stavek uporabi, da bi 'branil' Jezusa in da ne bi obstali pri dejstvu, da je preskočil postavo. Mislim, da so besede, ki jih uporablja Gospod, ena sama celota z njegovimi dejanji. Dejstvo, da se je dvakrat pripognil, da bi pisal po tleh, ko je iskal premor pred tem, kar je rekel njim, ki so hoteli kamnati ženo, in pred tem, kar je rekel njej, nam govori o času, ki si ga Gospod vzame za sodbo in za odpuščanje. Čas, ki vsakega napoti k lastni notranjosti in stori, da se tisti, ki obsojajo, umaknejo.

V pogovoru z ženo Gospod odpre druge prostore: en prostor je prostor neobsodbe. Evangelij vztraja pri tem prostoru, ki je ostal prazen. Postavlja nas v Jezusov pogled in nam govori, da okoli sebe »ne vidi nikogar, ampak samo ženo«. Potem pa Jezus sam pripravi ženo do tega, da se ozre naokrog, ko jo vpraša: »Kje so tisti, ki so te razvrstili?« (beseda je pomembna, ker govori o tem, kar zelo zavračamo kot dejstvo, da nas etiketirajo in iz nas delajo karikaturo …). Ko jo je pripravil do tega, da je pogledala prostor, ki je bil izpraznjen sodbe drugih, ji je rekel, da je tudi on ne bo napadel s svojimi kamni: »Tudi jaz te ne bom obsodil.« V tistem trenutku ji je odprl drug svoboden prostor: »Pojdi in odslej ne greši več.« Zapoved ji je dana za prihodnost, da bi ji pomagala, da bi šla, da bi »hodila v ljubezni«. To je obzirnost usmiljenja, ki z usmiljenjem gleda na preteklost in opogumlja za prihodnost. Ta »ne greši več« ni nekaj samoumevnega. Gospod to pravi »skupaj z njo«. Pomaga ji, da bi z besedami izrazila tisto, kar čuti – tisti svobodni 'ne' grehu, ki je kot Marijin 'da' milosti. »Ne« je izrečen v povezavi s korenino greha vsakega človeka. Pri ženi je šlo za družbeni greh, za greh nekoga, kateremu so se ljudje približali ali zato, da bi ostali pri njem ali zato, da bi ga kamnali.  Drugega načina bližine s to ženo ni bilo. Zato ji Gospod ne samo izprazni pot, ampak jo spodbudi na pot, da bi nehala biti »predmet« pogleda drugih, da bi postala protagonistka. »Ne greši« se ne nanaša samo na moralni vidik, tako mislim, ampak na neko vrsto greha, ki ji ne pusti, da bi živela svoje življenje. Tudi hromemu v Betesdi je Jezus rekel: »Ne greši več« (Jn 5,14); tega, ki se je opravičeval zaradi žalostnih stvari, ki so se mu dogajale, ki je imel psihologijo žrtve, je nekoliko zbodel tisti »da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Gospod je izkoristil njegov način razmišljanja, to, česar se je bal, da ga je izpeljal iz njegove ohromelosti.  Recimo, da ga je s strahom premaknil. Tako mora vsak izmed nas ta »ne greši več« poslušati notranje, zelo osebno.

Podoba Gospoda, ki ljudi pošilja na pot, je zelo primerna: On je Bog, ki začne hoditi s svojim ljudstvom, ki pošilja naprej in spremlja našo zgodovino. Zato je predmet, na katerega je usmerjeno usmiljenje, točno določen: obrača se na to, kar povzroči, da neki moški ali neka ženska ne stopata na svojem mestu, s svojimi dragimi, v lastnem ritmu proti cilju, h kateremu ju Bog vabi, naj gresta. Bolečina, to, kar nas gane, je, da se nekdo izgubi ali ostane zadaj, ali se izgubi zaradi domišljavosti; da ni na svojem mestu, bi rekli, da ni pripravljen za Gospoda, ni na voljo za nalogo, ki mu jo On želi zaupati; da nekdo ne hodi ponižno v Gospodovi navzočnosti (prim. Mih 6,8), da ne hodi v ljubezni (prim. Ef 5,2).

Prostor spovednice, kjer nas resnica osvobaja
Ko govorimo o prostoru, pojdimo k prostoru spovednice. Katekizem katoliške Cerkve nam spovednico pokaže kot kraj, na katerem nas resnica osvobaja po srečanju: »Ko duhovnik obhaja zakrament pokore, opravlja službo dobrega pastirja, ki išče izgubljeno ovco, službo usmiljenega Samarijana, ki obvezuje rane, očeta, ki čaka na izgubljenega sina in ga ob njegovi vrnitvi sprejme, pravičnega sodnika, ki ne gleda na osebo in čigar sodba je hkrati pravična in usmiljena. Skratka, duhovnik je znamenje in orodje usmiljene Božje ljubezni do grešnika« (KKC 1465). Opominja nas, da »spovednik ni gospodar, ampak služabnik Božjega odpuščanja. Delivec tega zakramenta se mora zediniti s Kristusovim namenom in njegovo ljubeznijo« (KKC 1466).

Znamenje in orodje srečanja. To smo. Učinkovita privlačnost za srečanje. Znamenje pomeni, da moramo privlačiti, kakor nekdo, ki daje znamenja, da bi pritegnil pozornost. Znamenje mora biti dosledno in jasno, predvsem pa razumljivo. So namreč znamenja, ki so jasna samo za strokovnjake. Znamenje in orodje. Orodje v svoji učinkovitosti, v biti na razpolago ter na točno določen, primeren način vplivati na resničnost  postavlja na kocko svoje življenje. Orodje smo, če se ljudje v resnici srečajo z usmiljenim Bogom. Na nas je, da zagotovimo, da se srečajo, da se znajdejo iz obličja v obličje. Kaj bodo naredili potem, je njihova stvar. Izgubljeni sin je v svinjaku, oče pa gre vsak večer na teraso, da bi videl, če prihaja; obstaja izgubljena ovca in pastir, ki jo je šel iskat; nekdo je ranjen in zapuščen na robu ceste, Samarijan pa ima dobro srce. Kakšna je torej naša služba? Biti znamenje in orodje, da se bodo ti srečali. Mora nam biti jasno, da mi nismo ne oče ne pastir in ne Samarijan. Kot grešniki smo prej zraven drugih treh. Naša služba mora biti znamenje in orodje takega srečanja. Zato se postavimo v območje skrivnosti Svetega Duha. On je tisti, ki ustvarja Cerkev, tisti, ki dela edinost, tisti, ki vsakokrat znova oživlja srečanje.

Druga lastnost znamenja in orodja je, da se ne sklicujeta nase (nista avtorefenčna), če to povemo na težak način. Nihče se ne zadrži pri znamenju, potem ko je stvar razumel; nihče se ne ustavi, da bi gledal izvijač ali kladivo, ampak gleda sliko, ki je bila dobro obešena. Nekoristni služabniki smo. Orodje in znamenja, ki bodo zelo koristna za druga dva, ki se bosta združila v objemu kakor oče s sinom.

Tretja značilnost znamenja in orodja je razpoložljivost. Orodje mora biti pripravljeno za uporabo, znamenje mora biti vidno. Bistveno za znamenje in orodje je, da sta razpoložljiva posrednika. Morda se tukaj nahaja ključ našega poslanstva pri srečanju Božjega usmiljenja s človekom. Najbrž bo bolj jasno, če uporabimo negativni pojem. Sveti Ignacij je govoril, naj »ne bomo ovira«. Dober posrednik je tisti, ki stvari olajša in ne postavlja ovir. V moji deželi je bil veliki spovednik, pater Cullen, ki je sedel v spovednico in ko ni bilo nobenega, delal dvoje: eno je bilo popravljanje usnjenih žog za fante, ki so igrali nogomet, druga pa je bilo prebiranje velikega kitajskega slovarja. Vrsto let je bil na Kitajskem in je želel ohraniti znanje jezika. Pravil je, da so si ljudje, ko so ga videli delati nekaj tako nekoristnega, kot je popravljati stare žoge, in tako dolgoročnega, kot je brati kitajski slovar, mislili: »Lahko pristopim in se malo pogovorim s tem duhovnikom, ker se vidi, da nima nobenega dela.« Bil je na razpolago za bistveno. Imel je svoj urnik, a bil je tam. Izogibal se je oviri, da bi imel videz nekoga, ki je zelo zaposlen. In tu je težava. Ljudje se ne približajo svojemu pastirju, če ga vidijo zelo, zelo zaposlenega, vedno zaposlenega.

Vsak izmed nas je poznal dobre spovednike. Učiti se moramo od naših dobrih spovednikov, od tistih, ki so se jim ljudje približali, tistih, ki jim niso zbujali strahu in so znali govoriti, dokler jim drugi ni povedal tega, kar se je zgodilo – kakor Jezus z Nikodemom. Pomembno je razumeti govorico gest, ne spraševati stvari, ki jih razberemo iz očitnih gest. Nekdo pristopi k spovednici zato, ker se je pokesal, kesanje že obstaja. In če pristopi, se zato, ker se želi spremeniti. Ali si vsaj želi to želeti, če se mu stanje zdi nemogoče (ad impossibilia nemo tenetur, kakor pravi maksima, nihče ni dolžan storiti to, kar je nemogoče). Govorica gest. V biografiji nekega sodobnega svetnika sem bral, da je revež trpel med vojno. Bil pa je vojak pred ustrelitvijo in ta se je prišel k njemu spovedat. Malo svobodnjaka je bil, dosti je veseljačil z ženkami… »Pa ti je žal tega?« »Ne, tako lepo je bilo.« In ta naš svetnik ni vedel, kako ga izpeljati iz tega. Zunaj je bil vod, ki je čakal, da bo vojaka ustrelil, zato mu je rekel: »Vsaj to mi povej; ti je žal, ker se ne moreš pokesati?« »To pa ja!« »Torej, naj bo.« Spovednik torej vedno išče pot, govorico gest in govorico različnih možnosti, da pripelje do bistvenega.

Učiti se moramo od dobrih spovednikov, od tistih, ki so obzirni do grešnikov in jim zadošča pol besede, da razumejo vse; kakor Jezus s krvotočno ženo, in prav v tistem trenutku gre iz njih moč odpuščanja. Tako zelo mi je bil glede tega zgled eden od kardinalov rimske kurije, za katerega sem v naprej mislil, da je zelo trd. On je torej, ko je spovedanec imel takšen greh, da ga je bilo sram povedati ga in je začel z eno ali dvema besedama, je takoj razumel zakaj gre in je rekel: »Kar naprej, sem razumel, sem razumel!« Torej ga je ustavil, ker ga je razumel. To je obzirnost. Toda tisti spovedniki, ki sprašujejo in sprašujejo: »Povej mi torej…« A potrebuješ podrobnosti, da boš odpustil ali pa delaš film? Tisti kardinal mi je res za zgled. Popolnost spovedi ni matematično vprašanje. Kolikokrat? Kako? Kje? Včasih se sram bolj skriva pred številom kot pa pred samim grehom. Zato pa moramo dovoliti, da nas ganejo razmere ljudi, ki so včasih mešanica stvari, bolezni, greha in omejitev, ki jih je nemogoče premagati, kakor je bil ganjen Jezus, ko je videl ljudi; to je čutil v notranjosti, v drobovju in zato je ozdravljal in ozdravljal, čeprav ga drugi “ni prosil za dobro delo”, kakor tisti gobavec, ki je hodil naokrog, kakor Samarijanka, ki je bila kot priba: obračala se je v eno stran, gnezdo pa je imela na drugi strani. Jezus je bil potrpežljiv.

Učiti se moramo od spovednikov, ki znajo narediti tako, da spovedanec sliši svarilo in naredi majhen korak naprej, kakor Jezus, ki je dal pokoro, ki je zadoščala, in je znal ceniti tistega, ki se je vrnil, da bi se zahvalil, ki se je lahko še poboljšal. Jezus je hromemu naročil, naj vzame ležišče ali pa se dal nekaj časa prositi slepim ali Sirofeničanki. Vseeno mu je bilo, če se potem niso več brigali zanj, kakor hromi v kopališču Betesda, ali če so pripovedovali stvari, za katere jim je rekel, naj jih ne pripovedujejo, in se je potem zdelo, da je on gobavec, ker ni mogel priti v vasi, ali pa so njegovi nasprotniki našli razloge, da so ga obsodili. On je ozdravljal, odpuščal, pomagal, dajal polite, ljudem dal dihati dih Duha tolažnika.

To kar bom sedaj povedal, sem že večkrat pripovedoval, morda je kdo od vas to že slišal. V Buenos Airesu sem poznal brata kapucina, ki še živi in je malo mlajši od mene in je velik spovednik. Pred spovednico ima vedno vrsto, veliko ljudi, vseh vrst: preprosti, dobrostoječi, duhovniki, redovnice, skratka dolga vsta da, ljudje si sledijo, ves dan spoveduje. On je veliki odpuščevalec. Vedno najde pot, da odpusti in da se naredi korak naprej. To je dar Duha. Včasih pa ga obide pomislek, da je preveč odpustil. Ko sva nekoč govorila, mi je rekel: »Včasih imam ta pomislek.« Vprašal sem ga: »In kaj narediš, ko imaš ta pomislek?« »Pred tabernakelj grem, gledam Gospoda in mu rečem: Gospod, odpusti mi, ker sem veliko odpuščal. Toda naj bo jasno: krivda je tvoja, ker si mi ti dal slab zgled!” Usmiljenje je izboljšal z več usmiljenja.

Končno, glede te teme o spovedi dva nasveta. Prvi. Nikoli ne imejte videza uradnika, nekoga, ki vidi samo »primere« in se jih otrese. Usmiljenje nas osvobaja, da bi bili duhovniki sodniki-uradniki, recimo, ki zaradi tega, ker sodi »primere«, izgubi občutek za ljudi, za obraze. Spominjam se, ko sem bil v drugem letniku teologije in sem šel poslušat izpit 'audiendas', ki je bil pred posvečenjem v tretjem letniku teologije. Šli smo, da bi se kaj naučili, vedno se kaj nauči. Spomnim se, da so tovarišu postavili vprašanje glede pravičnosti (de iure), tako zapleteno, tako izumetničeno. In ta tovariš je z veliko ponižnostjo rekel: »Toda oče, na tak primer ne naletimo v življenju. Najdemo ga samo v knjigah. Torej morala iz knjig brez izkušnje.

Jezusovo načelo je »soditi, kakor bi sami želeli biti sojeni.« V tistem notranjem merilu, ki ga imamo za presojo, ali so nas obravnavali z dostojanstvom, ali smo bili prezirani ali zlorabljeni, ali so nam pomagali, da bi vstali…, je ključ za sojenje drugih – bodimo pozorni, da ima Gospod zaupanje v to merilo, ki je tako subjektivno osebno. Ne toliko zaradi tega, ker bi bilo to merilo »najboljše«, ampak ker je iskreno in izhajajoč iz njega lahko zgradimo dober odnos. Drugi nasvet. V spovednici ne bodite radovedni. Sveta Mala Terezija pripoveduje, da se je, ko je sprejemala izpovedi svojih novink, zelo varovala, da ni spraševala, kako so pozneje potekale stvari. Ni stikala po dušah ljudi (prim. Povest duše¸ Rokopis C, Materi Gonzaga, XI, 32r). Za usmiljenje je značilno, da s »svojim plaščem« pokrije greh, da ne bi ranil dostojanstva. Lep je tisti odlomek Noetovih sinov, ki sta s plaščem pokrila goloto svojega očeta, ki se je napil (prim. 1Mz 9,23).

Družbena razsežnost del usmiljenja
Sveti Ignacij na koncu Duhovnih vaj postavlja »Kontemplacijo za dosego ljubezni«, ki tisto, kar smo živeli v molitvi, povezuje z vsakdanjim življenjem. Daje nam v premislek, kako naj ljubezen bolj izražamo v dejanjih kakor pa z besedami. To so dela usmiljenja, dela, ki jih je pripravil Oče, da »bi v njih živeli« (Ef 2,10), dela, ki jih Sveti Duh navdihuje vsakomur za skupno dobro (prim. 1 Kor 12,7). Gospodu se zahvaljujemo za toliko dobrin, ki smo jih prejeli od njegove dobrote. Hkrati pa ga prosimo milosti, da bi vsem ljudem prinašali tisto usmiljenje, ki je rešilo nas.

Predlagam vam, da premišljujete o nekaterih sklepnih besedilih evangelijev. Tam Gospod sam vzpostavlja takšno povezavo med tem, kar smo prejeli, in tem, kar moramo dati. Te sklepne stavke moremo brati v luči »del usmiljenja«, ki udejanjajo čas Cerkve, v katerem vstali Jezus živi, spremlja, pošilja in priteguje našo svobodo, ki v njem najde svojo konkretno in vsak dan prenovljeno uresničenje.

Matej nam pove, da Gospod pošilja apostole in jim govori: »Učite jih spolnjevati vse, kar sem vam zapovedal« (prim. 28,20). To »poučevanje nevednih« je samo v sebi eno od del usmiljenja. In se kakor svetloba odraža v drugih delih: v dejanjih pri Mt 25, ki obstajajo predvsem v tako imenovanih telesnih delih, in v vseh evangeljskih zapovedih in svetih, da »odpuščamo«, »bratsko svarimo«, tolažimo žalostne, in prenašamo preganjanja…  

Marko končuje s podobo Gospoda, ki »sodeluje« z apostoli in »potrjuje besedo z znamenji, ki jo spremljajo« (prim. 16,20). Ta »znamenja« imajo značaj del usmiljenja. Marko govori med drugim o ozdravljanju bolnikov in izganjanju hudih duhov (prim. 16,17-18).

 Luka nadaljuje evangelij s knjigo Apostolskih 'del' – praxeis – ter pripoveduje, kako delujejo in kakšna dela izvršujejo, ko jih vodi Sveti Duh.

Janez ob koncu evangelija omenja »mnoge druge reči« (21,25) in »znamenja« (20,30), ki jih je Jezus delal. Gospodova dejanja, njegova dela, niso zgolj dejstva, ampak so znamenja, v katerih se za vsakogar na oseben in edinstven način kažeta Jezusova ljubezen in usmiljenje.

Gospoda, ki nas pošilja na to delo, lahko zremo v podobi usmiljenega Jezusa, kakor se je razodel sveti sestri Favstini. V tej podobi moremo videti Usmiljenje kot edino luč, ki izhaja iz notranjosti Boga in gre prek Jezusovega srca. Iz njega izhaja drugačna, z lastno barvo za vsako delo usmiljenja.

Neskončna so dela usmiljenja. Vsako ima svojo osebno značilnost in zgodbo vsakega obličja. Ni samo sedem telesnih in sedem duhovnih del usmiljenja. Bolje rečeno: ta dela, tako našteta, so kakor prvobitna prvina življenja samega. Ko se jih dotaknejo roke usmiljenja in jih oblikujejo, se vsako od njih spremeni v umetnino. Kakor kruh v košarah, ki se neskončno pomnoži, in kakor gorčično zrno, ki raste. Usmiljenje je namreč rodovitno in vključujoče. Po navadi mislimo na posamezna dela usmiljenja, zlasti v povezavi z neko dobrodelnostjo, na primer: bolnišnice za bolne,  menze za lačne, prenočišča za popotnike, šole za izobraževanje, spovednica in duhovno vodstvo za tiste, ki potrebujejo nasvet in odpuščanje…  Če pa jih gledamo skupaj, vidimo, da je usmiljenje namenjeno človekovemu življenju v celoti. Naše življenje samo – kolikor je 'meso' – je lačno in žejno, potrebuje obleko, hišo in obiske, kakor tudi dostojen pokop, česar nihče ne more podeliti sam sebi. Tudi najbolj bogat človek, ko umrje, postane ubog. In nihče za njegovim sprevodom ne pelje selitvenega tovornjaka. Naše življenje samo – kolikor je 'duh' – potrebuje vzgojo, svarilo in spodbudo ter tolažbo. Potrebujemo druge, ki nam svetujejo, nam odpuščajo, nas podpirajo in molijo za nas. Družina vsa ta dela usmiljenja uresničuje tako prikladno in nesebično, da tega niti ne opazimo. Če pa v kakšni družini z majhnimi otroki ni mame, se vse zruši. Najhujša in najkrutejša nesreča pa doleti otroka na cesti, brez staršev, v oblasti jastrebov.

Prosili smo za milost, da bi bili znamenje in orodje. Zdaj pa je  treba 'delovati', ne izvrševati samo kretnje, ampak dejanja; treba je institucionalizirati in ustvarjati kulturo usmiljenja. Kadar delujemo, takoj začutimo, da Sveti Duh poganja ta dela. Pri tem uporablja tista znamenja in sredstva, ki jih sam hoče, čeprav sama v sebi niso najbolj prikladna. Še več, mogli bi reči, da Sveti Duh za uresničevanje teh del usmiljenja izbira najbolj uboga orodja, najbolj ponižna in neznatna orodja, ki sama najbolj potrebujejo prvi žarek božjega usmiljenja. Prav ti se dajo najbolje oblikovati in pripraviti za uresničevanje zares učinkovitega in kvalitetnega služenja. Veselje ob občutku, da smo »nekoristni hlapci«, ki jih Gospod blagoslavlja z rodovitnostjo svoje milosti in ki jih On sam osebno posadi za mizo in jim podari evharistijo, je potrditev, da delujemo v njegovih delih usmiljenja.  

Naše verno ljudstvo se rado zbira okrog del usmiljenja – tako pri spokornih ali prazničnih opravilih kakor v dobrodelnem in vzgojnem delu. Naše ljudstvo se pusti zbirati tudi na način, ki ga vsi ne priznavajo in cenijo, čeprav propadejo toliki drugi pastoralni načrti, ki so zgrajeni na najbolj abstraktnih dinamikah. Množična navzočnost našega vernega ljudstva v naših svetiščih in na romanjih, brezimna navzočnost ljudi, ki si želijo samo to, da bi jih videla Gospod in Marija, da bi jih pogledala z usmiljenjem, ali pa tudi številno sodelovanje tistih, ki s svojo zavzetostjo podpirajo toliko dobrodelnih ustanov, mora biti razlog za pozornost, cenitev in podporo z naše strani.          

Kot duhovniki prosimo Dobrega pastirja za dve milosti: za milost, da bi se dali voditi verskemu čutu, sensus fidei našega vernega ljudstva, in tudi njegovemu 'čutu za uboge'. Oba 'čuta' sta povezana s 'Kristusovim čutenjem', z ljubeznijo in vero, ki jo naše ljudstvo izkazuje Jezusu.

Ob sklepu zmolimo Duša Kristusova,  ki je lepa molitev, s katero prosimo za usmiljenje Gospoda, ki je prišel v mesu in nam naklanja usmiljenje s svojim Telesom in Dušo. Prosimo Ga, naj nam nakloni usmiljenje skupaj s svojim ljudstvom. Prosimo, naj »nas posveti« s svojo dušo; naj »nas zveliča« s svojim telesom; naj »nas napoji« s svojo krvjo; naj nam odvzame vsako drugo žejo, ki ni njegova; prosimo, naj »nas opere« z vodo iz svoje strani; prosimo, naj »nas okrepi« s svojim trpljenjem. Potolaži svoje ljudstvo, križani Gospod, »skrij nas« v svoje rane, Te prosimo…  Gospod, ne dopusti, da se Tvoje ljudstvo loči od Tebe. Nihče in nič naj nas ne loči od tvojega usmiljenja, ki naj nas brani pred zalezovanjem hudobnega sovražnika. Tako bomo mogli opevati Gospodove milosrčnosti skupaj z vsemi Tvojimi svetniki, ko nam boš ukazal, da pridemo k Tebi.