Druga papeževa meditacija za duhovnike: Zavetje usmiljenja

RIM (četrtek, 2. junij 2016, RV) – Druga papeževa meditacija je imela naslov Zavetje usmiljenja. Papež Frančišek jo je imel ob 12. uri v baziliki Marije Velike, kjer so bili zbrani italijansko govoreči duhovniki in semeniščniki. »Zavetje usmiljenja je naš greh,« je začel svoje premišljevanje. »A pogosto se zgodi, da je naš greh kakor cedilo, kakor preluknjan vrč, iz katerega v kratkem času odteče vsa milost.« Papež je najprej spregovoril o na novo ustvarjenem srcu, ki je prejelo usmiljenje in zato zna dajati usmiljenje, zatem pa v ospredje postavil Marijo, ki je »posoda in studenec usmiljenja«.

Na novo ustvarjena srca
Bog se nam ne utrudi odpuščati. Tudi takrat ne, ko vidi, da njegovi milosti ne uspe pognati globokih korenin v zemljo našega srca, kadar vidi, da je pot težka, polna plevela in kamnov. Ponovno se vrača in seje svoje usmiljenje in svoje odpuščanje. A naredimo lahko še korak naprej: ne le da se Gospod ne utrudi odpuščati nam, ampak obnavlja tudi mehove, v katere prejemamo njegovo odpuščanje. Uporablja novi meh za novo vino svojega usmiljenja, da ne bi bil kot zakrpano oblačilo ali kot stari meh. »In ta meh je njegovo usmiljenje sámo: njegovo usmiljenje, v kolikor je doživeto v nas samih in v kolikor ga prakticiramo, s tem da pomagamo drugim. Srce, ki je prejelo usmiljenje ni zakrpano srce, ampak je novo, na novo ustvarjeno srce … In to novo, na novo ustvarjeno srce je dobra posoda,« je zatrdil papež.

To drugo stvarjenje je še bolj čudovito od prvega. To je srce, ki vé, da je bilo na novo ustvarjeno, ko se je z Božjim odpuščanjem raztopila njegova beda; je »srce, ki je prejelo usmiljenje in daje usmiljenje«. Doživi blagodejnost milosti na svoji rani in na svojem grehu; čuti, da usmiljenje pomirja njegovo krivdo, z ljubeznijo namaka njegovo sušo, ponovno prižiga njegovo upanje. In zato, kadar to srce ob istem času in z isto milostjo odpušča tistemu, ki mu kaj dolguje, in pomiluje tiste, ki so prav tako grešniki, se usmiljenje ukoreninja v dobro zemljo, kjer se voda ne porazgubi, ampak daje življenje. Pri izkazovanju tega usmiljenja, ki drugim popravlja krivdo, ni boljšega od tistega, ki ohranja živo izkušnjo, da je bil tudi sam predmet usmiljenja za to isto krivdo. Kot primer je papež navedel osebe, ki se bojujejo proti odvisnostim: tisti, ki so se jih rešili, jih običajno najbolje razumejo in znajo pomagati drugim. Enako je tudi s spovedniki. »Najboljši spovednik je običajno tisti, ki se najbolje spoveduje. Skoraj vsi veliki svetniki so bili veliki grešniki ali pa so se, kakor sveta Terezika, zavedali, da je čista milost preprečila, da to niso bili.«

Božje usmiljenje biva v občutljivosti brazgotine
Prava posoda usmiljenja je torej ravno »usmiljenje, ki ga je vsak prejel in mu je na novo ustvarilo srce«; to je »novi meh«, o katerem govori Jezus, je »obnovljeni vodnjak«. Papež je nadaljeval, da se tako postavimo v okvir skrivnosti Sina, Jezusa, ki je usmiljenje Očeta, ki je postalo meso. Dokončno podobo »zavetja usmiljenja« najdemo v ranah vstalega Gospoda; rane so podoba odtisa greha, ki ga je popravil Bog, ki se ne izbriše popolnoma in se ne vname: je brazgotina, ni gnojna rana.

V tej »občutljivosti«, lastni brazgotinam, ki nas spominjajo na rano in na njeno nego, ne da bi pri tem čutili bolečino in ne da bi pozabili na slabotnost, ravno tu je »bivališče božjega usmiljenja«. »V občutljivosti vstalega Kristusa, ki hrani njegove rane, ne samo na nogah in rokah, ampak v njegovem prebodenem srcu, najdemo pravi smisel greha in milosti. Ko premišljujemo prebodeno Gospodovo srce, se zgledujemo po njem. Naše in njegovo srce sta si podobni, ker sta obe prebodeni in obujeni.« Vendar pa vemo, da je njegovo srce bilo čista ljubezen, ki je bila ranjena, ker je sprejela, da je ranljiva; naše srce pa je čista rana, ki je bila pozdravljena, ker je sprejela, da je ljubljena.

Marija kot posoda in studenec usmiljenja
Sveti oče je zatem navedel vrsto svetnikov, ki so pustili, da jim usmiljenje na novo ustvariti srce in tako postali »posode usmiljenja«. Spregovoril je o apostolih Pavlu, Petru in Janezu, zatem o svetih Avguštinu, Frančišku, Ignaciju, o argentinskem blaženem Brocheru, o kardinalu Van Thuanu. Navsezadnje je spregovoril še o Mariji, ki je »preprosta in popolna posoda, v katero se sprejema usmiljenje in s katero se ga razdeljuje«.

Njen svoboden »da« milosti je podoba, nasprotna grehu, ki izgubljenega sina vodi proti niču. Marija v sebi nosi usmiljenje, ki je obenem zelo njeno, zelo naše in zelo cerkveno. V svoji majhnosti se zna pustiti gledati z dobroto in zna gledati, kako Božje usmiljenje dosega vse rodove. Zna videti dela, ki jih to usmiljenje opravlja; varuje spomin in obljubo neskončnega usmiljenja Boga do svojega ljudstva. Njen Magnificat je hvalnica neokrnjenega in neprebodenega srca, ki gleda na zgodovino in na vsako osebo s svojim materinskim usmiljenjem.

Sveti oče je spomnil, da je med svojim potovanjem v Mehiko prosil Devico Marijo iz Guadalupa za vse duhovnike. Zatem pa jim je spregovoril o načinih, kako Marija gleda svoje duhovnike, kajti po njih želi gledati svoje ljudi.

V Marijinem naročju
Marija nas gleda tako, da se čutimo sprejeti v njenem naročju, je papež začel s prvim načinom. Uči nas, da je edina sila, s katero je mogoče osvojiti srce ljudi, nežnost Boga. »To, kar vaši ljudje iščejo v Marijinih očeh,« je papež dejal zbranim duhovnikom, »je naročje, kamor ljudje, vedno sirote in razdedinjenci, gredo iskat zaščito, dom.« To pa je povezano z njenim načinom gledanja: prostor, ki ga odpirajo njene oči, je prostor naročja in ne sodišča ali strokovne svetovalnice.  »Če se vam kdaj zgodi, da je vaš pogled okamnel, da doživljate odpor ali ne čutite ničesar, kadar se približate ljudem, ponovno poglejte njo. Ona vam bo pogled očistila vsake sive mrene, ki ne dopušča v dušah videti Kristusa; ozdravila vas bo vsake kratkovidnosti, zaradi katere so vam nadležne potrebe ljudi, ki so potrebe učlovečenega Gospoda; ozdravila vas bo vsake starovidnosti, zaradi katere ne vidite detajlov, na drobno napisane opombe, kjer so v igri pomembne življenjske realnosti Cerkve in družine,« so se glasile papeževe besede.

Tkanje Marijinega pogleda
Drugi način Marijinega gledanja je povezana s tkanino, je nadaljeval sveti oče. Marija opazuje tako, da tke, da vidi, kako lahko v dobro spremeni vse stvari, ki ji jih prinašajo ljudje. Spomnil je na podobo Gvadalupske Marije, za katero se ne ve, kako je bila naslikana; je kakor da bi bila natisnjena na tkanino, je kakor da bi bila poustvarjena znotraj plašča. Ob tej Marijini podobi lahko motrimo, kako Bog tke našo dušo in življenje Cerkve. Usmiljenje nam ne naslika od zunaj obraza dobrega človeka, ne naredi nam photoshopa, ampak nas z nitmi naše bede in naših grehov, ki so prepleteni z Očetovo ljubeznijo, tke na ta način, da se naša duša prenavlja in obnavlja svojo resnično podobo, in to je Jezusova podoba. »Zato bodite duhovniki, ki so zmožni posnemati to svobodo Boga, s tem da izbirate tisto, kar je ponižno, da bi pokazali na veličastvo njegovega obraza; ter zmožni posnemati božjo potrpežljivost pri tkanju novega človeka, ki ga pričakuje vaša dežela,« je opogumil papež in zbrane duhovnike pozval, naj ne popustijo pod jalovim prizadevanjem, da bi spremenili ljudstvo, kakor da Božja ljubezen ne bi imela dovolj moči, da ga sama spremeni.

Marija opazuje s pozornostjo
Tretji način Marijinega zrenja pa je pozornost. Marija opazuje s pozornostjo, vsa se posveti tistemu, ki je pred njo. Povzel je svoj govor mehiškim škofom, ki ga je imel 13. februarja 2016. Kot je dejal, se je treba naučiti, da je nekaj neponovljivega v vsakem od tistih, ki nas gledajo med iskanjem Boga. Duhovniki morajo biti nepropustni za te poglede, vsakega naj varujejo v sebi, ga hranijo v srcu in ga branijo. »Samo Cerkev, ki je zmožna varovati obraze ljudi, ki trkajo na njena vrata, jim je zmožna govoriti o Bogu. Če ne razvozlamo njihovega trpljenja, če se ne zavemo njihovih potreb, jim ne moremo ničesar ponuditi … Svet nas gleda s pozornostjo, a samo zato, da bi nas požrl, nas spremenil v potrošnike … Vsi potrebujemo, da se nas gleda s pozornostjo, z zastonjskim zanimanjem.«

Marijin pogled je celosten
Ob koncu je papež Frančišek izpostavil še en način Marijinega pogleda: »Marija gleda na celosten način; vse združi, našo preteklost, sedanjost in prihodnost.« Nima razkosanega pogleda: usmiljenje zna videti celoto in sluti to, kar je najbolj potrebno. Kakor je Marija znala v naprej sočustvovati zaradi pomanjkanja vina na poročni gostiji v Kani, tako lahko tudi celotno naše duhovniško življenje vidimo kot »vnaprejšnje usmiljenje« Marije, ki je predvidela naše pomanjkljivosti  in poskrbela za vse, kar potrebujemo. Marija je Mati usmiljenja, je življenje, veselje in upanje naše. »Njene usmiljene oči smatramo za najboljšo posodo usmiljenja, v smislu, da lahko iz njih pijemo tisti prizanesljivi in dobri pogled, po katerem nas žeja, kakor nas lahko žeja samo po pogledu. Te usmiljene oči so tudi oči, ki nam pomagajo videti dela Božjega usmiljenja v zgodovini ljudi in odkrivati Jezusa v njihovih obrazih,« je še dejal papež duhovnikom.