Papež med katehezo: Ponižna molitev na stežaj odpira Božje srce

VATIKAN (sreda, 1. junij 2016, RV) – Kateheza med današnjo splošno avdienco je govorila o ponižni molitvi, ki doseže usmiljenje. Papež Frančišek je v ospredje postavil priliko o farizeju in cestninarju (glej Lk 18,9-14), s katero nas Jezus hoče naučiti pravilne molitvene drže, ki prosi Očetovo usmiljenje.

Farizej pozabi na zapoved ljubezni
Oba, farizej in cestninar, gresta v tempelj molit. A ravnata na zelo različna načina ter dosežeta nasprotne rezultate. Farizej moli stoje in uporablja veliko besed. Res je, da je njegova molitev zahvaljevanje Bogu. A v resnici je bahanje o lastnih zaslugah z občutkom večvrednosti od drugih ljudi, ki jih imenuje grabežljivci, krivičniki, prešuštniki, kot na primer cestninar, je papež povzel vsebino prilike. In dodal, da je ravno tukaj problem: »Tisti farizej moli k Bogu, a v resnici gleda samega sebe. Moli k samemu sebi! Namesto da bi imel pred očmi Gospoda, ima ogledalo. Kljub temu, da se nahaja v templju, ne čuti potrebe, da bi pokleknil pred veličastvom Boga; stoji, čuti se gotovega, kakor da bi on bil gospodar templja.« Našteva dobra dela, ki jih je naredil. Je brezhiben, upošteva postavo, dvakrat na teden se posti, plačuje desetino od vsega, kar ima. Farizej, bolj kot da bi molil, je zadovoljen s svojim spoštovanjem predpisov. Vendar pa so njegova drža in njegove besede daleč od delovanja in govorjenja Boga, ki ljubi vse ljudi in ne prezira grešnikov. »Ta farizej, ki se ima za pravičnega, zanemarja najpomembnejšo zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega,« je zatrdil papež.

Najti pot do svojega srca
»Ni torej dovolj, da se vprašamo 'koliko' molimo. Prav tako se moramo vprašati 'kako' molimo, ali bolje, 'kako je naše srce'. Pomembno je, da ga izprašamo ter ovrednotimo misli in čustva, izrujemo prevzetnost in hinavščino,« je poudaril Frančišek. Z arogantnostjo in hinavščino namreč ni mogoče moliti. Molimo lahko samo, če se postavimo pred Boga takšni kot smo. Vsi smo namreč pod vplivom vsakodnevnega hitrega ritma, pogosto v oblasti občutkov, raztresenosti, zmedenosti. »Potrebno se je naučiti ponovno najti pot do svojega srca, obuditi vrednost intimnosti in tišine, kajti ravno tam nas Bog srečuje in nam govori. Samo začenši od tam lahko srečamo druge in govorimo z njimi.« Farizej se je podal proti templju, prepričan je vase, a ne zaveda se, da je po poti izgubil svoje srce.

Cestninar - podoba pravega vernika
Cestninar pa se pojavi v templju s ponižno in skesano dušo, je sveti oče nadaljeval s pojasnjevanjem prilike. Stoji daleč proč, še oči ne upa vzdigniti proti nebu, ampak se tolče po prsih. Njegova molitev je izredno kratka: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Izterjevalci davkov, ki so se imenovali cestninarji, so veljali za nečiste osebe, podložne tujim vladarjem. Prilika nas pouči, da nismo pravični ali grešniki zaradi svoje družbene pripadnosti, ampak zaradi načina, kako smo v odnosu z Bogom in brati. Cestninarjeve geste kesanja in malo preprostih besed pričajo, da se zaveda svojega klavrnega stanja. »Njegova molitev vsebuje bistvo. Deluje ponižno, prepričan je samo v to, da je grešnik, ki potrebuje usmiljenje.« Če farizej ni ničesar prosil, ker je že vse imel, cestninar samo moleduje za Božje usmiljenje. Ko se pokaže praznih rok, golega srca in s priznanjem, da je grešnik, cestninar vsem nam pokaže pogoj, ki je potreben za prejem Gospodovega odpuščanja. Na koncu ravno on, tako zelo preziran, postane »podoba pravega vernika«, je izpostavil papež Frančišek.

Ponižnost na stežaj odpira Božje srce
Jezus priliko sklene s stavkom: »Povem vam, ta – torej cestninar – je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Papež je dodal, da je med farizejem in cestninarjem pokvarjen farizej. Farizej predstavlja pokvarjeno osebo, ki se pretvarja, da moli, a v rednici se samo šopiri pred ogledalom. Kdor misli, da je pravični, sodi druge in jih prezira, je pokvarjen in je hinavec. »Prevzetnost ogroža vsako dobro delovanje, izprazni molitev, oddaljuje od Boga in od drugi,« je opozoril sveti oče. »Če ima Bog raje ponižnost, to ni zato, da bi nam vzel pogum. Ponižnost je nujen pogoj, da nas On lahko dvigne in da lahko tako izkusimo usmiljenje, ki napolnjuje naše praznine. Če molitev prevzetneža ne doseže Božjega srca, ga ponižnost ubogega na stežaj odpira.« Šibka točka Boga so namreč ubogi. »Pred ponižnim srcem Bog popolnoma odpre svoje srce.« Po papeževih besedah je to tudi ponižnost, ki jo Devica Marija izrazi s hvalnico Magnificat: »Ozrl se je na nizkost svoje služabnice … Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod njim, ki se ga bojijo« (Lk 1,48.50). »Ona, naša Mati, naj nam pomaga moliti s ponižnim srcem,« je sklenil katehezo papež Frančišek.