TRG SV. PETRA (nedelja, 29. maj 2016, RV) – Sv. Pavel se v Pismu Galačanom opredeli kot »Kristusov služabnik« (Gal 1,10) in »apostol« po volji Gospoda Jezusa (glej Gal 1,1). Ta dva izraza, apostol in služabnik, ne moreta biti nikoli ločena, sta kot dva obraza iste medalje: »Kdor oznanja Jezusa, je poklican, da služi; in kdor služi, oznanja Jezusa.« Tako je zatrdil papež Frančišek med homilijo, ko je maševal na Trgu sv. Petra. Današnja sveta maša je bila sklepni dogodek jubileja za stalne diakone.
Postal je diakon vseh
Kako biti apostol in služabnik, nam je prvi pokazal
Gospod, ko nam je On, Očetova Beseda, prinesel veselo oznanilo; in ko je On sam, ki
je veselo oznanilo, postal naš služabnik, saj ni prišel, da bi mu stregli, ampak,
da bi stregel. Postal je »diakon vseh«, je zapisal cerkveni oče. Jezusov
učenec ne more hoditi po poti, ki ni pot Učitelja. Če hoče oznanjati, ga mora posnemati,
kakor je delal Pavel. Želeti si mora postati služabnik. Z drugimi besedami, kakor
je evangelizacija poslanstvo vsakega kristjana, podeljeno s krstom, tako je služiti
»način, s katerim se to poslanstvo živi«. Je edini način, kako biti Jezusov
učenec. Krščansko življenje je »življenje služenja«.
Razpoložljivost: Kdor služi, ni ljubosumen varuh svojega časa
Papež Frančišek je nadalje razložil, kako začeti,
da bi postali »dobri in zvesti služabniki« (glej Mt 25,21). »Kot prvi
korak smo povabljeni živeti razpoložljivost.« Služabnik se vsak dan uči odtrgati
se od težnje, da bi vse odrejal zase in da bi s seboj razpolagal, kakor bi sam hotel.
Vsako jutri vadi podarjanje življenja, razmišljanje, da dan ne bo njegov, ampak ga
bo preživel kot izročitev sebe. Kdor služi, ni ljubosumen varuh svojega časa, temveč
se odpove, da bi bil gospodar svojega dne. Ve, da mu čas ne pripada, da je dar, ki
ga prejema od Boga, da bi ga sam podaril: »Le tako bo zares obrodil sad.«
Kdor služi, ni suženj dnevnega reda, ki ga je določil, temveč je s krotkim srcem razpoložljiv
za nenačrtovano: »Pripravljen za brata in odprt za nepredvideno, ki nikoli ne
manjka in je pogosto vsakdanje Božje presenečenje.« »Služabnik zna odpreti
vrata svojega časa in svojega prostora tistemu, ki mu je blizu, pa tudi tistemu, ki
potrka zunaj urnika, za ceno prekinitve nečesa, kar mu je všeč, ali počitka, ki si
ga zasluži.« Na ta način, z življenjem v razpoložljivosti, je služenje diakonov
po papeževih besedah brez osebnih koristi in evangeljsko rodovitno.
Krotkost: Krščansko služenje je posnemanje Boga s služenjem drugim
Današnji odlomek iz evangelija nam predstavlja dva
služabnika. Prvi je stotnikov služabnik, ki ga Jezus ozdravi, drugi pa je stotnik
sam, ki je v službi cesarja. Besede, s katerimi stotnik svoje pošlje k Jezusu, da
le-ta ne bi prišel v njegovo hišo, so presenetljive in pogosto ravno nasprotne našim
molitvam: »Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho«
(Lk 7,6); »nisem se imel za vrednega, da bi prišel k tebi« (Lk 7,7); »tudi
sam sem postavljen pod oblast« (Lk 7,8). Jezus se je začudil nad temi besedami,
dotaknila se ga je stotnikova velika ponižnost in njegova krotkost. Krotkost je ena
od vrlin diakonov.
Lahko bi se vznemirjal zaradi problema in z uveljavljanjem svoje avtoritete zahteval, da bi bil uslišan. Jezusa bi lahko celo prisilil, da bi prišel k njemu domov. A nasprotno se je naredil majhnega, bil je nevsiljiv, ni povzdignil glasu, ni hotel motiti. Vedel se je – morda ne da bi to vedel – v skladu z načinom Boga, ki je »krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Bog, ki je ljubezen, namreč iz ljubezni služi nam. Z nami je potrpežljiv, prizanesljiv, vedno pripravljen in naklonjen, trpi zaradi naših zmot, išče pot, kako nam pomagati in nas narediti boljše. »To so tudi krotke in ponižne poteze krščanskega služenja, ki je posnemanje Boga s služenjem drugim: ko se jih sprejema s potrpežljivo ljubeznijo; razumeva, ne da bi se utrudili; ko se jim da počutiti se sprejete, doma, v cerkveni skupnosti, kjer ni velik tisti, ki ukazuje, temveč tisti, ki služi«, (glej Lk 22,26) nikoli vpiti. V krotkosti, je povzel papež Frančišek, bo torej dozorela poklicanost diakonov biti »ministri dejavne ljubezni«.
Da bi bili zmožni služenja, potrebujemo zdravje srca
O služabniku, katerega Jezus ozdravi, nam evangelij
pove, da je bil svojemu gospodarju zelo drag in da je bil bolan. V njem se na nek
način lahko prepoznamo tudi mi. Vsakdo med nami je Bogu zelo drag, ljubljen in izbran
je z njegove strani; poklican, da bi služil, predvsem pa mora vsakdo biti notranje
ozdravljen. »Da bi bili zmožni služenja, potrebujemo zdravje srca: srce, ki ga
je Bog ozdravil, ki čuti, da mu je odpuščeno in ni ne zaprto ne trdo.« Dobro
bo vsak dan z zaupanjem moliti za to, prositi, da bi nas Jezus ozdravil, da bi bili
podobni Njemu, ki nas »ne imenuje več služabnike, ampak prijatelje« (glej
Jn 15,15).
Papež je diakonom na koncu tako priporočil, da bi vsak dan v molitvi prosili za to milost. V molitev naj prinesejo napore, nepredvidene dogodke, utrujenost in upanje. To je prava molitev, ki življenje vodi h Gospodu in Gospoda v življenje. Ko diakoni služijo ob evharistični mizi, tam najdejo navzočnost Jezusa, ki se podarja za nas, da bi se nato sami podarili za druge: »Tako, razpoložljivi v življenju, krotkega srca in v nenehnem dialogu z Jezusom, vas ne bo strah biti Kristusovi služabniki, srečati in ljubkovati Gospodovega mesa v ubogih današnjega dne.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |