Praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. Papež: To delajte v moj spomin

RIM (četrtek, 26. maj 2016, RV) – »To delajte v moj spomin« (1 Kor 11,24.25). Ta Jezusova zapoved, na katero Pavel, ko piše skupnosti v Korintu, spomni dvakrat, je bila izhodišče homilije papeža Frančiška med sveto mašo na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. Maši, ki jo je daroval pred baziliko sv. Janeza v Lateranu, je sledila evharistična procesija do bazilike sv. Marije Velike, kjer je papež podelil še slovesni blagoslov z Najsvetejšim zakramentom.

»To delajte«
Pavlova pripoved o ustanovitvi evharistije je najstarejše pričevanje o Kristusovih besedah med zadnjo večerjo. »To delajte«: Jezus zapove, da bi ponavljali njegovo gesto, preko katere nam je podaril svoje Telo in svojo Kri, ko je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, ter prav tako tudi kelih. Ta gesta je prispela do nas. Pomeni »delati« evharistijo, katere subjekt je vedno Jezus, vendar pa se udejanja preko »naših ubogih rok, maziljenih s Svetim Duhom«, tako je med homilijo zatrdil papež Frančišek.

»To delajte.« Jezus je svojim učencem že pred tem naročil, da bi »delali« tisto, kar je bilo v njegovem duhu že jasno, in sicer v poslušnosti Očetovi volji. V odlomku iz Lukovega evangelija smo slišali, kako jim je pred utrujeno in lačno množico dejal: »Dajte jim vi jesti« (Lk 9,13). »V resnici je Jezus tisti, ki blagoslovi in razlomi hlebe ter nasiti vse tiste ljudi, toda pet hlebov in dve ribi so ponudili učenci, in Jezus je hotel prav to: da bi, namesto da bi množico odpustili, dali na razpolago tisto malo, kar so imeli.« Tako vidimo še eno gesto: kosi kruha, ki so ga razlomile »svete in častitljive roke Gospoda«, so bili dani v »uboge roke učencev«, ki so kruh razdelili ljudem. Tudi to pomeni »delati« z Jezusom, »dati jesti« skupaj z Njim.

Jasno je, da ta čudež ne želi nasititi lakote samo enega dne, ampak je znamenje tistega, kar ima Kristus namen izpolniti za zveličanje celotnega človeštva, ko podari svoje meso in svojo kri (glej Jn 6,48-58). »Pa vendar je vedno treba iti preko teh dveh majhnih gest: ponuditi tistih nekaj hlebov in rib, ki jih imamo; sprejeti razlomljeni kruh iz Jezusovih rok in ga razdeliti vsem.«

»Razlomiti«
»Razlomiti«: ta beseda razloži smisel geste »to delajte v moj spomin«. Jezus se je razlomil in se lomi za nas. Tudi od nas zahteva, da se dajemo, da se lomimo za druge. Ravno ta »razlomiti kruh« je postal ikona, znamenje prepoznanja Kristusa in kristjanov. Papež je spomnil na učenca iz Emavsa, ki sta ga spoznala po lomljenju kruha (glej Lk 24,35), ali pa na prvo skupnost v Jeruzalemu, katere člani so bili stanovitni v lomljenju kruha (glej Apd 2,42).

To je evharistija, ki je vse od začetkov središče in oblika življenja Cerkve. Spomnimo se lahko tudi vseh svetnikov in svetnic, slavnih ali anonimnih, ki so »razlomili« sami sebe, svoja življenja, da bi »dali jesti« bratom. Koliko mam in očetov je skupaj z vsakdanjim kruhom, razrezanim na domači mizi, razlomilo tudi svoje srce, da so lahko dobro vzgojili otroke! Koliko kristjanov, odgovornih državljanov, je razlomilo svoja življenja, da so zaščitili dostojanstvo vseh, zlasti najrevnejših, odrinjenih in diskriminiranih! »Kje najdejo moč, da naredijo vse to? Prav v evharistiji: v moči ljubezni vstalega Gospoda, ki tudi danes lomi kruh za nas in ponavlja: 'To delajte v moj spomin.'«

Papež je homilijo zaključil s povabilom: »Naj tudi gesta evharistične procesije, na katero bomo šli kmalu, odgovori na to Jezusovo naročilo. Gesta, da bi se Ga spominjali; gesta, da bi dali jesti današnji množici; gesta, da bi razlomili našo vero in naše življenje kot znamenje Kristusove ljubezni do tega mesta in celega sveta.«