Papeževo sporočilo udeležencem simpozija Varovati življenje

VATIKAN (sreda, 25. maj 2016, RV) – V rimski polikliniki Gemelli se je danes odvil simpozij z naslovom Varovati življenje. Dogodek je bil posvečen strukturi obrojstvenega hospica kot znanstvenega, etičnega in človeškega odgovora na prenatalno diagnozo. Papež Frančišek je preko sporočila, ki ga je podpisal kardinal Pietro Parolin, udeležencem z naklonjenostjo namenil nekaj misli. Pri tem je najprej zaželel, da bi si zastavljali vedno nove cilje v služenju osebi in napredovanju medicinske vede, in sicer z nenehnim sklicevanjem na trajne človeške in krščanske vrednote; v prizadevanju, da bi na položaj otrok s težkimi boleznimi odgovorili s kar največ ljubezni; da bi razširili koncept znanosti, ki služi in ki ne izbira.

Sveti oče je nadalje izrazil živo zadovoljstvo zaradi vsega, kar je osebje poliklinike s svojo vnemo doseglo doslej. Hkrati je povabil k vsakodnevnemu zavzemanju za uresničitev Božjega načrta o življenju tako, da bi ga branili s pogumom in ljubeznijo, z bližino; s tem, da bi se distancirali od kulture odmetavanja, ki predlaga poti smrti, ko razmišlja le o odpravljanju trpljenja tako, da odstrani tiste, ki trpijo.

Na koncu sporočila – ki je bilo naslovljeno na msgr. Claudia Giuliodorija, generalnega asistenta katoliške univerze Presvetega srca Jezusovega, katere del je poliklinika Gemelli – je papež vsem podelil apostolski blagoslov, znamenje obilnih milosti in nebeških uslug. Msgr. Giuliodori je na simpoziju danes izpostavil povezanost varovanja življenja in Božjega usmiljenja, saj je bil dogodek organiziran v kontekstu jubileja usmiljenja. Med drugim so bili tako predstavljeni rezultati terapevtskih pristopov v odnosu do še nerojenih otrok s težkimi boleznimi. Obrojstveni hospic želi namreč biti kraj skrbnosti, znanosti in človeškosti. Osnovan je na fetalni medicini, prenatalni paliativni oskrbi in spremljanju še nerojenega otroka kot pacienta.

Gre za edino tovrstno strukturo v Italiji. Kot je pojasnil direktor prof. Giuseppe Noia, hospic predstavlja kulturni prehod med dvema nasprotujočima si načinoma antropološke miselnosti. Prva se slepi, da lahko z izključitvijo trpečega odstrani tudi trpljenje. Druga pa v največjem spoštovanju dragocenosti življenja, ne da bi gledala na razsežnosti človeškega bitja, ampak le na njegovo vrednost, poskuša preprečiti bolezni, jih zdraviti, omejiti fizično ter psihološko škodo in ublažiti trpljenje – kar izraža človeško solidarnost. Obrojstveni hospic torej ni v prvi vrsti kraj, temveč je način zdravljenja. Tudi v najskrajnejših bolezenskih pogojih je mogoče dati upanje s preventivo, zdravljenjem in lajšanjem bolečine, in sicer celi družini. In to, kot je zaključil prof. Noia, je resnični temelj medicine upanja.