Prvi svetovni humanitarni vrh. Papež: Poslušajmo krik žrtev

VATIKAN (torek, 24. maj 2016, RV) – 23. in 24. maja v Istanbulu v Turčiji poteka prvi svetovni humanitarni vrh. »Upam, da bodo vaša prizadevanja lahko dejansko pripomogla k ublažitvi trpljenja teh milijonov oseb, tako da se bodo sadovi vrha pokazali preko odkrite solidarnosti in resničnega ter globokega spoštovanja pravic in dostojanstva tistih, ki trpijo zaradi konfliktov, nasilja, preganjanja in naravnih katastrof.« S temi besedami je udeležence dogodka pozdravil papež Frančišek. In sicer preko sporočila, ki ga je včeraj popoldne prebral vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin, ki se vrha udeležuje kot predstavnik Svetega sedeža. Sporočilo je bilo naslovljeno na generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Moona. Ta je povabil, da bi bila ta priložnost »točka preobrata« za življenje milijonov oseb, ki potrebujejo zaščito, skrb in pomoč ter si želijo dostojanstveno prihodnost. Žrtve so po papeževih besedah zlasti najšibkejši, ki živijo v pogojih siromaštva in izkoriščanja.

Ne moremo zanikati, da rešitev konfliktov danes preprečuje preveč interesov in da vojne, ekonomske ter geopolitične strategije premikajo osebe in narode ter vsiljujejo boga denarja, boga oblasti. Istočasno so humanitarna prizadevanja pogosto pogojena s komercialnimi in ideološkimi dajatvami.

Zato je danes potrebna prenovljena zavezanost za varovanje vsake osebe v njenem vsakdanjem življenju in za zaščito njenega dostojanstva in človekovih pravic, varnosti in vseh potreb. Obenem je nujno obvarovati svobodo in kulturno ter družbeno identiteto narodov. In sicer, ne da bi to pripeljalo v zaprtost, temveč nasprotno, da bi pospeševalo sodelovanje, dialog in predvsem mir.

Biti ne sme nobenega otroka brez otroštva
»Ne pustiti nikogar zadaj« in »narediti, kar je v naši moči«, od nas zahteva, da se ne vdamo, da prevzamemo odgovornost za odločitve in dejanja v odnosu do žrtev. Papež je v sporočilu nadalje poudaril, da moramo to najprej storiti osebno in nato skupaj. Moči in delovanje moramo usklajevati v medsebojnem spoštovanju različnih sposobnosti in sektorjev pristojnosti, brez razlikovanja, s sprejemanjem. »Z drugimi besedami: biti ne sme nobene družine brez doma, nobenega begunca brez sprejema, nobene osebe brez dostojanstva, nobenega ranjenca brez zdravljenja, nobenega otroka brez otroštva, nobenega mladega, fanta ali dekleta, brez prihodnosti, nobenega ostarelega brez spodobne starosti.«

Ljubijo se osebe
Papeževo sporočilo se je nadaljevalo s priznanjem dela tistih, ki služijo bližnjemu in prispevajo k lajšanju trpljenja žrtev vojn in nesreč, beguncev; tistih, ki skrbijo za družbo, zlasti preko pogumnih odločitev za mir, spoštovanje, sanacijo, odpuščanje. Na ta način se namreč rešujejo življenja oseb. »Ne ljubi se konceptov, ne ljubi se ideje; ljubijo se osebe. Darovanje sebe, pristna podaritev sebe, izvira iz ljubezni do moških in žensk, otrok in ostarelih, narodov in skupnosti … obrazov, tistih obrazov in imen, ki napolnjujejo naša srca.«

Poslušajmo krik žrtev
Sveti oče je zaključil s predlogom izziva: »Poslušajmo krik žrtev in tistih, ki trpijo. Dopustimo, da nam dajo lekcijo humanosti. Spremenimo naše življenjske stile, politike, ekonomske izbire, vedenje in drže kulturne vzvišenosti.« Če se bomo učili od žrtev in vseh, ki trpijo, bomo sposobni zgraditi bolj človeški svet.