Roberto Regoli o pontifikatu Benedikta XVI.: Onstran krize

VATIKAN (nedelja, 22. maj 2016, RV) – »Pontifikat intelektualne odprtosti in srečanja«: tako v knjigi z naslovom Onstran krize avtor Roberto Regoli, duhovnik in zgodovinar, opredeljuje osem let papeževanja Benedikta XVI. Delo je bilo 20. maja predstavljeno na univerzi Gregoriana v Rimu. Poleg avtorja sta na predstavitvi med drugim sodelovala prefekt papeške hiše nadškof Georg Gänswein in ustanovitelj skupnosti sv. Egidija ter zgodovinar Andrea Riccardi.

Roberto Regoli: Onstran krize
Kot je zatrdil don Roberto Regoli, je bila največja ovira med nastajanjem dela dejstvo, da ni mogel priti do dokumentov iz vatikanskih arhivov. Znano je namreč, da je dostop do teh omogočen šele po preteku določenega obdobja. Tako se je avtor naslonil na ne-arhivsko dokumentacijo, ki je dostopna, kot so na primer javni govori, dokumenti zaslužnega papeža in kurije, intervjuji s kardinali in drugimi protagonisti tistega obdobja ter navsezadnje tudi na kritično analizo novinarskih interpretacij.

Ko je biograf Peter Seewald Benedikta XVI. vprašal, če se počuti na koncu starega ali na začetku novega, mu je ta daljnovidno odgovoril, da oboje. Ta izjava, ki priča o kompleksnosti Benediktovega pontifikata, je bila izhodišče Regolijeve zgodovinske analize.

»Prepričati in ne vsiliti«
Zaslužni papež Benedikt XVI. se je »diktaturi relativizma, ki ničesar ne prepozna kot dokončnega in ki kot poslednje merilo pušča lastni jaz, zoperstavil z Božjim Sinom in pravim človekom kot merilom resničnega humanizma«. Tako je govoreč o knjigi zatrdil nadškof Georg Gänswein. Tudi Andrea Riccardi se je med predstavitvijo zaustavil ob sami osebnosti Benedikta XVI. Tako je izpostavil veliko dvoumje, ki izhaja iz stroge Ratzingerjeve podobe. Vendar pa Benedikt s svojo ljubeznivostjo in razčlenjenim naukom želi »prepričati in ne vsiliti«, kakor v svoji knjigi zapiše Regoli. Te avtorjeve besede je Riccardi opredelil kot ključne za razumevanje narave njegovega vodenja Cerkve. Ta njegova značilnost je namreč istočasno moč in šibkost pontifikata.

Benedikt ni bil papež igralec in še manj neobčutljiv avtonomen papež
Nadškof Gänswein je o človeški osebnosti zaslužnega papeža nadalje povedal še več. Zatrdil je, da »Benedikt ni bil papež igralec in še manj neobčutljiv avtonomen papež«. Četudi je bil na Petrovem sedežu, je ostal človek s svojimi protislovji. Gänswein je tako spomnil na bolečino ob nepričakovani smrti Manuele Camagni, ene izmed posvečenih laikinj iz skupnosti Memores Domini, ki so skrbele za papeža. Tudi odločitev za odpoved Petrovemu sedežu je bila rezultat globokega notranjega razmisleka, ne posledica zunanjega dogajanja. Gänswein je posebej poudaril, da povod niso bili dogodki v povezavi z majordomom ali dokumenti v tako imenovani aferi Vatileaks.

Noben izdajalec ali kakršenkoli novinar ga ne bi mogel pripraviti do te odločitve: »Tisti škandal je bil premajhen za nekaj takega, dobro premišljen korak zgodovinskega pomena, ki ga je storil Benedikt XVI., je bil veliko večji.«

Kakor da bi naredil le korak vstran, da bi dal prostor novi fazi zgodovine papeštva
Prefekt papeške hiše je nadalje pojasnil, da od izvolitve papeža Frančiška, 13. marca 2013, nimamo dveh papežev, ampak »razširjeno poslanstvo«, z enim aktivnim in drugim kontemplativnim predstavnikom. Zato ima Benedikt še vedno isto ime in belo oblačilo, nanj pa se je pravilno treba obračati z nazivom »svetost«. Tudi se ni umaknil v kakšen samoten samostan, temveč je ostal v Vatikanu: »Kakor da bi naredil le korak vstran, da bi dal prostor svojemu nasledniku in novi fazi zgodovine papeštva, ki jo je on – s tistim korakom – v vatikanskih vrtovih obogatil tako, da je v središče postavil molitev in sočutje.«

Podobnega mnenja je tudi avtor knjige Roberto Regoli, ki meni, da si je verjetno le Ratzinger lahko dovolil nekaj takega. In sicer kot »sad pokoncilskega teološkega razmisleka«. Regoli je glede svojega dela Onstran krize na predstavitvi povedal še, da je bilo za zgodovinsko analizo potrebno pregledati ogromno bibliografije. Ta lahko vsebuje tudi informacije, ki so nekoliko delikatne. Vendar pa je pomembno, kot je zaključil avtor, dokumente uporabiti ter ne dopustiti, da bi oni uporabili tebe.