Jutranja sveta maša: Jezus nas uči resnice in razumevanja

VATIKAN (petek, 20. maj 2016, RV) – Izrekanje Božje resnice je vedno povezano z razumevanjem za človeško šibkost. Tega nas uči Jezus v današnjem evangeljskem odlomku, ki podaja njegov pogovor s farizeji o prešuštvu. Kristus gre preko človeškega gledanja, ki hoče Božji pogled skrčiti »na kazuistično enačbo«. Takšna je bila razlaga papeža Frančiška med homilijo, ko je zjutraj daroval sveto mašo v kapeli Doma svete Marte.

Past kazuistike. Jezus se ne pogaja o resnici
Evangelij je poln pasti, v katere hočejo farizeji in pismouki ujeti Jezusa, da bi spodkopali njegov ugled med ljudmi. Ena izmed njih je vprašanje, ali je možu dovoljeno odsloviti ženo. Papež Frančišek to opredeli kot »past kazuistike«, ki jo je zasnovala »skupinica razsvetljenih teologov«, prepričanih, da posedujejo vse vedenje in modrost Božjega ljudstva. Jezus pride ven iz zasede tako, da gre »preko«, gre »k polnosti zakonske zveze«.

Enako, kot je spomnil papež, je Jezus storil že predhodno s saduceji. In sicer glede ženske, ki je imela sedem mož, a ki po vstajenju ne bo nevesta nobenega izmed njih, kajti v nebesih se »ne ženi in ne moži«. V tem primeru se je Kristus skliceval na »eshatološko polnost« zakonske zveze. V današnjem primeru pa se nanaša na »polnost harmonije stvarstva«: »Bog ju je ustvaril kot moža in ženo«, »nista več dva, ampak eno meso« ter »kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje«.

Tako v prvem kot drugem primeru Jezus odgovori izhajajoč iz neizpodbitne resnice, iz polnosti: »Jezus se nikoli ne pogaja o resnici. Ti, ta majhna skupinica razsvetljenih teologov, pa so se vedno pogajali glede resnice, katero so skrčili na kazuistiko.« Jezus se ne pogaja o resnici glede zakonske zveze, ki je ena sama.

Jezus izreče resnico in je istočasno razumevajoč
Papež je nadaljeval, da pa je Jezus tako usmiljen in velik, da grešnikom nikoli ne zapre vrat. Zato se ne omeji na izrekanje Božje resnice, ampak farizeje vpraša, kaj je v postavi določil Mojzes. In ko mu odgovorijo, da je dovoljeno napisati ločitveni list, jim Kristus odvrne, da je bila ta zapoved napisana zaradi njihove trdosrčnosti. Jezus vedno razlikuje med resnico in človeško šibkostjo, in sicer brez ovinkarjenja.

V svetu, v katerem živimo in kjer vlada kultura začasnega, je resničnost greha močno prisotna. Toda Jezus, ki spominjajoč na Mojzesa omenja trdosrčnost, pravi, da se nekaj še vedno da storiti: »Odpuščanje, razumevanje, spremljanje, integracija, razločevanje …« To pa ne pomeni prodati resnice. Jezus je sposoben izreči tisto veliko resnico in biti istočasno zelo razumevajoč z grešniki in s šibkimi.

Polnost Boga so skrčili na kazuistično enačbo
Jezus nas torej uči dveh stvari: resnice in razumevanja. To je nekaj, česar »razsvetljeni teologi« ne zmorejo narediti, saj so zaprti v past »matematične enačbe«: »Se sme? Ali se ne sme?« Nezmožni so tako velikih obzorij kot ljubezni do človeške šibkosti. Papež je še dodal, da zadostuje pogledati »tenkočutnost«, s katero je Jezus ravnal s prešuštnico, ki je bila tik pred kamnanjem: »Tudi jaz te ne obsojam; pojdi in odslej ne greši več.«

Naj nas Jezus nauči s srcem pristajati na resnico in imeti obenem razumevanje ter spremljati vse naše brate, ki so v težavah: »To je dar, nekaj, kar uči Sveti Duh, ne ti razsvetljeni učenjaki, ki morajo, da bi nas učili, polnost Boga skrčiti na kazuistično enačbo. Naj nam Gospod podari to milost.«