VATIKAN (ponedeljek, 16. maj 2016, RV) – Misijonska Cerkev, priča usmiljenja: to je tema, ki ji je posvečena poslanica papeža Frančiška za svetovni dan misijonov 2016. Le-tega bomo letos, 23. oktobra, obhajali že 90. po vrsti. Dokument je bil objavljen včeraj, na praznik binkošti. V luči izrednega jubileja usmiljenja smo povabljeni, kot na začetku zapiše sveti oče, da bi tudi na misijone ad gentes gledali kot na »ogromno delo usmiljenja, bodisi duhovno ali telesno«. Svetovni dan misijonov nas vse vabi, da bi »šli ven« kot učenci misijonarji, da bi dali na razpolago svoje talente, svojo ustvarjalnost, svojo modrost in izkušnje, ter bi celotni človeški družini prinesli sporočilo Božje nežnosti in sočutja.
Božje usmiljenje, utripajoče srce evangelija
Cerkev zaradi svoje misijonske poklicanosti skrbi
za tiste, ki ne poznajo evangelija, ker želi, da bi bili vsi odrešeni in bi izkusili
Gospodovo ljubezen. Ima »poslanstvo, da oznanja Božje usmiljenje, utripajoče srce
evangelija,« in ga razglaša na vseh koncih zemlje. Usmiljenje v Očetovem srcu
povzroči globoko veselje, vsakič ko sreča človeško bitje. On se ljubeče obrača tudi
k najslabotnejšim, saj se njegova veličina in moč razodevata ravno v sposobnosti poistovetiti
se z najmanjšimi, zavrženimi in zatiranimi. Z nežnostjo se vplete v človekovo resničnost,
kakor bi to storila oče in mati v življenju svojih otrok.
Najvišji izraz usmiljenja je v utelešeni Besedi
Papež nadalje v poslanici zatrdi, da usmiljenje svoj
najvišji izraz dobi v utelešeni Besedi. Ta »razodeva obličje Očeta, ki je bogat
v usmiljenju«. Ko sprejemamo in hodimo za Jezusom preko evangelija in zakramentov
ter z delovanjem Svetega Duha, lahko postanemo usmiljeni kakor naš nebeški Oče, lahko
se naučimo ljubiti kakor On ljubi nas in iz našega življenja lahko naredimo zastonjski
dar, znamenje njegove dobrote.
Ženske in družine v svetu misijonov
O tej usmiljeni ljubezni pričujejo številni moški
in ženske vseh starosti in stanov. Zgovorno znamenje materinske ljubezni Boga je tudi
znatna in rastoča ženska navzočnost v svetu misijonov. Številne laikinje in redovnice,
in danes tudi nemalo družin, svojo misijonsko poklicanost udejanjajo preko raznovrstnih
oblik, od neposrednega oznanjevanja evangelija do karitativnega služenja. Ženske in
družine pogosto primerneje razumejo probleme ljudi ter se znajo z njimi soočiti na
ustrezen ter včasih nov način. Ko tako skrbijo za življenje z izrazito pozornostjo
do oseb bolj kot do struktur, gradijo »harmonijo, odnose, mir, solidarnost, dialog,
sodelovanje in bratstvo«. In sicer tako v okviru medosebnih odnosov kot tudi
širše v družbenem življenju.
Vera raste zahvaljujoč veri in ljubezni evangelizatorjev
Marsikje se evangelizacija začne z vzgojnimi dejavnostmi
misijonarjev. Cerkev je lahko opredeljena kot »mati« tudi zaradi tistih,
ki si prizadevajo za prihodnost vere v Kristusa. Papež Frančišek v nadaljevanju tako
izrazi željo, da bi sveto Božje ljudstvo nadaljevalo z »materinskim služenjem
usmiljenja«, ki lahko pomaga srečati in ljubiti Gospoda ljudstvom, ki ga še ne
poznajo. »Vera je namreč Božji dar in ne sad prozelitizma; vendar pa raste zahvaljujoč
veri in ljubezni evangelizatorjev, ki so Kristusove priče.«
Sporočilo o zveličanju je Božji dar za vse
Vsako ljudstvo in vsaka kultura imata pravico prejeti
sporočilo o zveličanju, ki je Božji dar za vse. Misijonarji iz izkušnje vedo, da evangelij
odpuščanja in usmiljenja lahko prinese veselje in spravo, pravičnost in mir. Papež
tako na koncu spominja še na besede, ki jih je zapisal že v apostolski spodbudi Veselje
evangelija: »Vsak kristjan in vsaka skupnost bo razločevala, kakšno pot terja
Gospod. A vsi smo poklicani, da sprejmemo ta klic: da zapustimo svojo udobnost in
pogumno dosežemo vsa obrobja, ki potrebujejo luč evangelija.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |