2016-05-16 16:53:00

Papež nagovoril italijanske škofe: Pripadnost Gospodu, Cerkvi in kraljestvu


VATIKAN (ponedeljek, 16. maj 2016, RV) – Popoldne se je v vatikanski sinodalni dvorani začelo 69. generalno zasedanje Italijanske škofovske konference. Letos razprave potekajo na temo prenove klera v povezavi s formacijo v različnih življenjskih obdobjih. Uvodni govor je imel papež Frančišek, ki je takoj na začetku poudaril, da je Sveti Duh protagonist v zgodovini Cerkve: »Brez Svetega Duha – kot vemo – ne obstaja možnost dobrega življenja in ne možnost reforme.«

Papež s svojim govorom italijanskim škofom ni želel dati sistematičnega premišljevanja o liku duhovnika, ampak spremeniti perspektivo in vse postaviti v držo poslušanja. Raje je spomnil na župnike: »Pustimo, da se obraz enega od njih pojavi pred očmi našega srca in se preprosto vprašajmo: Kaj daje okus njegovemu življenju? Za koga in za kaj se trudi s svojim delom? Kaj je zadnji razlog njegovega darovanja?« Zastavljena vprašanja naj v škofih počivajo v tišini, molitvi in pogovoru. Odgovori, ki se bodo porodili, pa naj pomagajo oblikovati formativne predloge, v katere naj zatem pogumno vlagajo.

Kaj daje okus duhovnikovemu življenju?
Kaj daje okus življenju našega duhovnika? Kulturni kontekst se je zelo spremenil od takrat, ko je začel svojo duhovniško službo. Tudi v Italiji so mnoge tradicije, navade in življenjski pogledi ostale zaznamovane z globoko epohalno spremembo. Duhovniki, ki sedanji čas pogosto obsojajo, se morajo zavedati tudi njegove trdote: »Koliko oseb srečamo pri opravljanju svoje službe, ki težko dihajo zaradi pomanjkanja opornih točk, h katerim se ozirati! Koliko ranjenih odnosov! V svetu, kjer se vsak ima za merilo vsega, ni več prostora za brata.«

V takšnem okolju duhovnikovo življenje postane »zgovorno, ker je drugačno, alternativno«. Duhovnik se po papeževih besedah ne pohujšuje nad slabostmi, ki pretresajo človeško dušo: zaveda se, da je tudi on ozdravljen paralitik; daleč je od hladne in stroGe osebe ter tudi daleč od površinskosti tistega, ki hoče pristati na dobro kupčijo. Raje pristane na to, da bo obtežil samega sebe, se čutil soudeležen in odgovoren za svojo usodo. »Z oljem upanja in tolažbe postane bližnji vsakemu, s pozornostjo deli z drugimi zapuščenost in trpljenje.« Nima dnevnega reda, ki bi ga moral braniti, ampak vsako jutro izroči Gospodu svoj čas ter se pusti srečati ljudem. Naš duhovnik ni birokrat ali nek anonimen funkcionar; ni posvečen za neko uradniško funkcijo, ne ženejo ga kriteriji učinkovitosti.

»Ve, da je ljubezen vse,« je poudaril papež Frančišek. Ne išče zemeljska zagotovila in častne nazive. Zase ne zahteva ničesar, kar bi šlo čez njegove dejanske potrebe. »Njegov slog preprostega in bistvenega življenja, ki je vedno na razpolago, ga dela verodostojnega v očeh ljudi in ga približuje ponižnim, v pastoralni ljubezni, ki ga osvobaja in dela solidarnega.«

Kot je poudaril papež, je skrivnost našega duhovnika, kar škofje dobro vedo, v odnosu z Jezusom: »Odnos z Njim ga varuje, ga dela tujca posvetni duhovnosti, ki kvari, kot tudi vsakemu popuščanju in ozkosrčnosti. Prijateljstvo s svojim Gospodom je tisto, ki ga vodi, da sprejme vsakdanjo realnost z zaupanjem nekoga, ki veruje, da kar je nemogoče človeku, ni nemogoče Bogu.«

Za koga se trudi duhovnik?
Za koga se trudi duhovnik s svojim delom? Da bi odgovorili na drugo vprašanje, moramo najprej poudariti, da je duhovnik v takšni meri duhovnik, v kakršni se čuti del Cerkve, del konkretne skupnosti, s katero deli pot. »Božje ljudstvo ostaja naročje, iz katerega je prišel, družina, v katero je vključen, dom, v katerega je poslan,« je zatrdil papež Frančišek in nadaljeval, da je ta skupna pripadnost, ki izvira iz krsta, »dihanje, ki osvobaja od avtoreferenčnosti«. Pastir se spreobrača in potrjuje s preprosto vero Božjega ljudstva, v srcu katerega živi. Ta pripadnost je »sol duhovnikovega življenja«. »V tem času, ki je osiromašen z družbenim prijateljstvom, je naša prva naloga graditi skupnost. Sposobnost  vzpostavljanja odnosa je torej odločilen kriterij razločevanja poklica,« je dejal papež.

Kaj je zadnji razlog duhovnikovega darovanja samega sebe?
Kaj je zadnji razlog duhovnikovega darovanja samega sebe, pa se je glasilo tretje Frančiškovo vprašanje. Kot je dejal, povzročajo veliko žalosti tisti, ki v svojem življenju vedno ostajajo nekoliko na pol, z dvignjeno nogo. Preračunavajo, tehtajo, iz strahu, da bi se izgubili, ničesar ne tvegajo. Ti so najbolj nesrečni. »Naš duhovnik pa, nasprotno,« je pripomnil papež, »je s svojimi omejitvami nekdo, ki gre do konca: v konkretnih okoliščinah, v katerega sta ga postavila življenje in služba, se daruje zastonj, s ponižnostjo in z veseljem. Tudi kadar se tega nihče ne zaveda. Tudi kadar sluti, da se mu s človeškega vidika ne bo nihče dovolj zahvalil za njegovo brezmejno darovanje.«

A on vé, da drugače ne bi mogel storiti. Je človek velike noči; je človek pogleda, zazrtega v kraljestvo, proti kateremu stopa človeštvo, kljub zamudi, mraku in nasprotovanjem. Kraljestvo je njegovo veselje; je obzorje, ki mu omogoča zrelativizirati vse ostalo, raztopiti skrbi in strahove, ostati osvobojen vseh iluzij in pesimizma, varovati v srcu mir in ga širiti s svojimi dejanji, besedami in držami.

To je trojna pripadnost, ki nas oblikuje, je povzel papež Frančišek: »pripadnost Gospodu, Cerkvi in kraljestvu«. Ta zaklad v lončenih posodah je po njegovih besedah treba varovati in spodbujati. »Začutite vse do dna to odgovornost, naložite si jo s potrpežljivostjo in razpoložljivostjo časa, rok in srca,« je dejal sveti oče italijanskim škofom.








All the contents on this site are copyrighted ©.