S papežem Frančiškom skozi minuli teden (9. – 14. maj 2016)

Splošna avdienca: Oče me ljubi in čaka na mojo vrnitev
»V kakršni koli življenjski situaciji sem, ne smem pozabiti, da nikoli ne neham biti Božji otrok, otrok Očeta, ki me ljubi in čaka na mojo vrnitev. Tudi v najtežjih življenjskih situacijah me Bog čaka in me želi objeti,« je dejal papež Frančišek med sredino splošno avdienco. Med katehezo je razlagal priliko o usmiljenem očetu in njegovem sinu, ki se, potem ko je zapravil vse svoje premoženje, skesano vrne nazaj k očetu. Jezus v priliki ne pripoveduje o užaljenem in jeznem očetu. Nasprotno, edino, kar si oče želi, je, da bi imel sina pred sabo živega in zdravega, razveseli se ga in pripravi gostijo. Po papeževih besedah je sinova vrnitev opisana na zelo ganljiv način: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20). Kako velika je očetova nežnost. »Očetovo usmiljenje je prekipevajoče, brezpogojno, izrazi se še preden sin spregovori.« Sin se seveda zaveda, da je naredil napako in to tudi prizna: »Grešil sem … Vzemi me za enega od svojih najemnikov« (Lk 15,19). A te besede se razpršijo pred očetovim odpuščanjem. Ob njegovem objemu in poljubu sin spozna, da je kljub vsemu vedno ostal sin.

Gojiti sočutje in se otresti brezbrižnosti
Kateheza med avdienco v soboto pa je govorila o sočutju kot enem od vidikov usmiljenja. Papež je opozoril, da sočutja ne smemo zamenjati s pietizmom, ki je samo površna čustvenost in žali dostojanstvo drugega, ali pa celo s čustvovanjem, ki ga čutimo do živali; dogaja se namreč, da se nam živali smilijo, medtem ko ostajamo brezbrižni pred trpljenjem bratov in sester. Sočutje, »pietà« je »izraz Božjega usmiljenja«. Gre za enega od sedmih darov Svetega Duha, ki ga Gospod daje svojim učencem, da bi bili voljni slediti božjim navdihom. Sveti oče je izpostavil, da »smo poklicani gojiti v sebi držo sočutja v mnogih življenjskih situacijah, otresti se brezbrižnosti, ki nam preprečuje, da bi prepoznali potrebe bratov in sester, ki nas obdajajo, ter osvoboditi se suženjstva materialnega blagostanja«.

Revščina je moralni in ne samo ekonomski problem
»Poleg takojšnjega in praktičnega zagotavljanja materialne pomoči tem našim bratom in sestram, je mednarodna skupnost poklicana izoblikovati dolgoročne politične, socialne in ekonomske odgovore na problematike, ki presegajo narodne in celinske meje ter vključujejo celotno človeško družino.« Papež je s temi besedami želel nakazati odgovor na begunsko problematiko, s katero se danes sooča svet. Izrekel pa jih je med srečanjem z udeleženci simpozija o podjetništvu, begunski krizi in boju proti revščini. Kot je dejal, revščina ni samo ekonomski problem, ampak predvsem moralni: »poziva h globalni solidarnosti in k razvoju pravičnejšega pristopanja k potrebam posameznikov in narodov«. Ekonomska dejavnost se ne more izvajati v institucionalni in politični praznini. Obsegati mora »bistveno etično komponento« in vedno »služiti človeški osebi in skupnemu dobremu«.

Ekonomija, ki je izključno usmerjena na profit in materialno blaginjo, je nezmožna pozitivno prispevati h globalizaciji, ki pospešuje celostni razvoj narodov po svetu, pravično porazdelitev virov, zagotavljati dostojno delo ter rast privatnih iniciativ in lokalnih podjetij. Ekonomija izključevanja in neenakosti, je zatrdil papež, je pripeljala do še večjega števila razdedinjenih in odvrženih oseb, kot da bi bile neproduktivne in nekoristne. Posledice so vidne tudi v bolj razvitih družbah, kjer naraščanje odstotka revščine in socialno propadanje prinašata vrsto nevarnosti za družine, za srednji razred, predvsem pa za mlade.

Ostala srečanja …
Tudi v minulem tednu je papež Frančišek imel vrsto srečanj z različnimi osebnostmi in skupinami. Na avdienco so med drugim prišli: poljska predsednica vlade Beata Szydło, japonski princ Akishino in princesa Kiko ter voditelj muslimanske skupnosti bektašev Baba Edmond Brahimaj.

Posebno srečanje s svetim očetom je bilo namenjeno redovnicam iz Mednarodne zveze vrhovnih predstojnic. Na avdienci s papežem so bili tudi člani karitativnega združenja Krožek svetega Petra. Kot jim je dejal, je vsak član Krožka poklican, da gre v srečanje z ljudmi v stiski in da obenem prinaša Jezusa. To pomeni »iti kakor učenci, kakor Gospodovi prijatelji«; deliti njegovo besedo, kar je beseda evangelija; »ponavljati njegove geste odpuščanja, ljubezni, darovanja, ne iskati lastnega prestiža, ampak dobro drugih«.