35 let od atentata na Janeza Pavla II.: "Ves tvoj, Marija!"

VATIKAN (petek, 13. maj 2016, RV) – 13. maja 1981 sta na Trgu svetega Petra odjeknila dva strela. Pištolo je sprožil Ali Agca, usmerjena pa je bila v papeža Janeza Pavla II. Kakor danes, je tudi takrat bil praznik fatimske Marije. Janez Pavel II. je imel splošno avdienco in je v papamobilu pozdravljal in blagoslavljal na trgu zbrane vernike.

Ura je 17.17. Ni več dvoma, šlo je za strele iz pištole. Papež se je zgrudil v avtomobilu. Ljudje na trgu so prestrašeni, nekateri planejo v jok, nekdo poklekne, drug začne moliti z rožnim vencem v roki. Na Radiu Vatikan je avdienco neposredno spremljal novinar Benedetto Nardacci: »Sveti oče je bil očitno, zagotovo zadet. Zagotovo je bil zadet, videli smo, kako leži v odprtem avtomobilu, ki je z veliko hitrostjo odpeljal v Vatikan. Prvič se o terorizmu govori tudi v Vatikanu. Govorimo o terorizmu v mestu, iz katerega so vedno prihajala sporočila ljubezni, sporočila sloge, sporočila miru.«

Trenutki razburjenosti, zbeganosti. Po trgu se širijo različni glasovi o tem, kdo je atentator, koliko strelov je bilo, predvsem pa – kako zelo je ranjen papež. Sliši se sirena ambulantnega vozila. Za Radio Vatikan govori generalni direktor papeškega radia, p. Roberto Tucci, ki se nekaj minut po atentatu že nahaja na Trgu svetega Petra: »Ne vemo še, kako težko je ranjen papež. Ob 17.29 sem videl, kako je skozi Vrata svete Ane z veliko hitrostjo zapeljalo ambulantno vozilo. Povedano mi je bilo, kar pa ne morem še zagotovo potrditi, da se je vozilo s svetim očetom napotilo naravnost v bolnišnico Gemelli.«

Pot iz Vatikana v bolnišnico Gemelli traja le kakšnih petnajst minut. Papežev osebni zdravnik Renato Buzzonetti se spominja, da je papež »neprekinjeno v poljščini molil: 'Moj Jezus, moja Mati.'«. Operacija je dolga in komplicirana. Janez Pavel II. je izgubil veliko krvi, težko je ranjen na več mestih, predvsem je zaskrbljujoče prestreljeno črevesje. Zdravnik, ki operira, potrdi, da če bi krogla samo za nekaj milimetrov spremenila svojo pot, bi bil konec. Med operacijo v tretjem nadstropju bolnišnice  se zdi, da se je čas ustavil. Ves svet čaka novice. Kirurški poseg se konča po štirih urah in dvajsetih minutah. Papeževo stanje je dobro.

Verniki po vsem svetu, še posebej pa na Poljskem, ki so se zbrali k molitvi za papeža, si oddahnejo. Medtem italijanska policija že izprašuje atentatorja, mladega turškega ekstremista z imenom Ali Agca. In ravno nanj se obrne papež Janez Pavel II. med svojim prvim nedeljskim opoldanskim nagovorom po atentatu. Je 17. maj 1981, papež pa govori s svoje bolniške postelje v bolnišnici Gemelli: »Ganjen se vam zahvaljujem za vaše molitve in vas vse blagoslavljam … Molim za brata, ki me je ustrelil in ki sem mu iskreno odpustil … Tebi, Marija, ponavljam: Totus tuus ego sum. Ves sem tvoj.«

Izročitev Mariji in odpuščanje – dve razsežnosti, ki sta že prej bili močno navzočni v življenju in nauku papeža Janeza Pavla II. in ki bosta od tega trenutka postali neločljivi del lika in pričevanja papeža Karola Wojtyle. To odpuščanje, ki ga je v bolnišnici izgovoril s slabotnim glasom, je pozneje osebno ponesel »bratu, ki ga je ustrelil«, kot ga je imenoval. Z Agco se je osebno srečal na božič 1983 v rimskem zaporu Rebibbia.

Devici Mariji pa je prinesel sebe vsega, svoje srce, svoje življenje. 13. maja 1982, natanko leto dni po atentatu, se je napotil v marijansko svetišče v Fatimi in se Mariji zahvalil, da ga je rešila. Janez Pavel II. je bil trdno prepričan v Marijino zaščito: Marijina roka je »vodila smer naboja in umirajoči papež se je ustavil pred pragom smrti«. Naboj, ki ga je zadel v oprsje, je danes vdelan v krono, ki jo nosi kip Fatimske Matere Božje.

»Totus Tuus Maria. Ves tvoj, Marija« – geslo na njegovem škofovskem grbu je tako postalo molitev, ki jo je papež ponavljal vse do zadnjih trenutkov svojega zemeljskega življenja: »Vate zaupam in ti še enkrat pravim: Totus Tuus Maria. Totus Tuus. Amen.«