Papeževa homilija: Priti do enosti je ena najtežjih stvari

VATIKAN (četrtek, 12. maj 2016, RV) – V Cerkvi obstajajo tisti, ki sejejo razdor, ki ločujejo in skupnost uničujejo z jezikom. To je bila misel papeža Frančiška, izrečena med homilijo zjutraj, ko je v kapeli Doma sv. Marte daroval sveto mašo. Izhajal je iz današnjega evangeljskega odlomka. V le-tem Jezus, pred svojim trpljenjem, moli za enost kristjanov, da bi bili vsi eno, kakor On in Oče, in bi svet tako veroval.

Priti do enosti je ena najtežjih stvari
»Enost krščanskih skupnosti, krščanskih družin, je pričevanje: pričuje o dejstvu, da je Oče poslal Jezusa. Pa vendar je morda priti do enosti – v krščanski skupnosti, župniji, škofiji, krščanski instituciji, krščanski družini – ena najtežjih stvari. Naše zgodovine, zgodovine Cerkve, se pogosto sramujemo: vojskovali smo se proti našim krščanskim bratom!« Sveti oče je spomnil samo na tridesetletno vojno. Kjer se kristjani vojskujejo med seboj, ni pričevanja.

»Moj Kristus bo vstal pojutrišnjem. Kdaj pa bo vstal tvoj?«
»Gospoda moramo prositi odpuščanja za to zgodovino!« Zgodovino, v kateri je veliko ločitev, in to ne samo v preteklosti: »Tudi danes! Svet vidi, da smo ločeni, in pravi: 'Naj se najprej sporazumejo med seboj, potem bomo videli … Kako, Jezus je vstal in je živ, ti – njegovi učenci – pa se ne sporazumejo?'« Papež je spomnil, kako je neki katoličan nekoč vprašal drugega katoličana, ki pa je živel na Vzhodu: »Moj Kristus bo vstal pojutrišnjem. Kdaj pa bo vstal tvoj?« Ne strinjamo se niti glede velike noči: »In svet ne veruje.«

Obrekovanje umaže in uniči
Papež Frančišek je nadaljeval s pojasnilom, da je greh vstopil v svet preko hudičeve zavisti. Zato je tudi v krščanskih skupnostih »skoraj običajno«, da obstajajo egoizem, ljubosumnost, zavist, ločitev. Posledično pa je tudi veliko obrekovanja. Tako se začne sejati razdor in v teh primerih se ločitve začnejo z jezikom. Zaradi zavisti, ljubosumnosti in zaprtosti. Jezik, je poudaril papež, je zmožen uničiti družino, skupnost ali družbo, zmožen je zasejati sovraštvo in vojne. In sicer, kadar je namesto truda, da bi razčistili, »udobneje« obrekovati in uničiti sloves drugega.

Znano je, da je sv. Filip Neri neki ženski, ki je obrekovala, za pokoro naročil, naj oskubi kokoš, raztrese peresa po okolišu, nato pa naj jih ponovno zbere. Ko je vzkliknila, da to ni mogoče, ji je odgovoril: »Takšno je obrekovanje.«

Prosimo za milost, da bi se ugriznili v jezik
Obrekovanje drugega umaže. Uniči sloves, uniči življenje. In to zelo pogosto brez razloga, proti resnici. »Jezus je molil za nas, za vse nas, ki smo tu in za naše skupnosti, za naše župnije, za naše škofije: 'Da bi bili eno.'« Moč hudiča, moč greha, ki nas potiska k nesložnosti, je namreč zelo velika. Prosimo torej Gospoda, da bi nam dal milost in dar Svetega Duha. Kajti On je dar, ki ustvarja harmonijo, saj je sam harmonija. Prosimo za milost enosti za vse kristjane, za veliko milost in za majhno milost vsakega dne za naše skupnosti in družine; prosimo pa tudi za milost, da bi »se ugriznili v jezik«.