Kardinal Parolin v Estoniji: Klic k zvestobi in pričevanju

ESTONIJA (sreda, 11. maj 2016, RV) – Kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, je na obisku v Baltskih državah. Zadnja dva dneva je preživel v Estoniji. Včeraj je v katedrali sv. Petra in Pavla v Talinu vodil sveto mašo. Le-te so se med drugimi udeležili predstavniki oblasti in drugih krščanskih veroizpovedi. Kardinal je zbranim povedal, da jim prinaša pozdrave svetega očeta, ki jim zagotavlja tudi svojo molitev in blagoslavlja celotno katoliško skupnost v državi.

Homilija v katedrali sv. Petra in Pavla v Talinu
Med homilijo je nato nadalje spomnil na Pavlove besede o zvestobi in trpljenju med pogovorom s starešinami iz Efeza. Te besede so še posebej pomenljive za krščansko skupnost v Estoniji. »Zahvaljujemo se Bogu za zvesto pričevanje duhovnikov, redovnikov in laikov med spoprijemanjem s preganjanjem, deportacijami in ovirami vseh vrst v letih okupacije in diktatorstva,« je dejal kardinal Parolin. Pred petindvajsetimi leti je Estonija pridobila neodvisnost. Istega leta – leta 1991 – so bili obnovljeni diplomatski odnosi s Svetim sedežem, ki so bili prekinjeni leta 1940. Leta 1993 je državo obiskal papež Janez Pavel II. Od takrat dalje so se bilateralni odnosi vedno bolj razvijali, odnose med Cerkvijo in državo pa sta zaznamovala vzajemno spoštovanje in duh sodelovanja v prizadevanju za dobro družbe kot celote.

»Danes je vaša dežela svobodna,« je nadaljeval kardinal. Pa vendar klic k zvestobi in pogumnemu pričevanju ni nič manj tehten. Glede na razširjenost sekularizacije, verske brezbrižnosti in včasih celo skrite sovražnosti do verskih prepričanj, je potreba po novi evangelizaciji vse bolj neodložljiva. Katoliška skupnost v Estoniji je majhna. Zato je pomembno, da vsak njen član odigra svojo vlogo pri širjenju evangelija in zavzetosti, da bi vrednote le-tega prežele družbo.

Delo evangelizacije pa ima tudi močno ekumensko razsežnost. V Estoniji sta globoko ukoreninjeni pravoslavna in luteranska tradicija. Vatikanski državni tajnik je izrazil svoje zadovoljstvo nad visokim nivojem odnosov in sodelovanja med kristjani različnih veroizpovedi. Povedal je, da se je v teh dneh, ki jih preživlja v Estoniji, z veseljem udeležil ekumenske molitve. S tem pa je tudi zaključil: »Spodbujam vas, da bi še naprej molili skupaj, poživljali dialog in sodelovali v raznih iniciativah za širjenje vere in skupnega dobrega v duhu evangelija.«

Govor na univerzi v Tartuju: Mednarodni odnosi Svetega sedeža
Danes je kardinal Pietro Parolin, pred odhodom v sosednjo državo Latvijo, imel še govor na univerzi v mestu Tartu. Spregovoril je o mednarodnih odnosih Svetega sedeža. Najprej je razložil, da se izraz 'Sveti sedež' izrecno nanaša na papeža, ki je Petrov naslednik na apostolskem sedežu. Vendar pa se običajno uporablja v širšem smislu in tako vključuje tudi državno tajništvo in druge oddelke rimske kurije, ki papežu pomagajo pri vodenju katoliške Cerkve. V mednarodnem pravu je Sveti sedež razumljen kot suveren subjekt, s tem da se suverenost ne navezuje na ozemlje, temveč na osebo, torej papeža. Kot subjekt mednarodnega prava ima Sveti sedež torej razvito diplomatsko delovanje, ki je pogosto opredeljeno kot 'vatikanska' ali 'papeška' diplomacija. Kardinal Parolin je opozoril, da ta izraz ne sme zavajati, da gre za diplomatsko delovanje države Vatikan, ampak, kot že rečeno, to dejavnost vodi Sveti sedež.

Vodilni diplomatski akter Svetega sedeža je seveda papež sam. To je bilo na primer očitno pri Janezu Pavlu II. in predvsem njegovem posredovanju v dogajanju v Srednji in Vzhodni Evropi. Pa tudi pri papežu Frančišku in njegovih pobudah, ki ozaveščajo o vprašanjih, ki zadevajo celotno človeštvo, kot so na primer varstvo okolja, položaj beguncev in migrantov ter preseganje konfliktov in vojn. Pri diplomatskem delovanju pa papežu pomagajo tudi druge strukture Svetega sedeža, zlasti državno tajništvo, apostolske nunciature in delegacije v različnih državah ter stalne ali opazovalne misije pri mednarodnih organizacijah. Diplomatske odnose na bilateralni ravni Sveti sedež vzdržuje s 180 državami.

Apostolski nuncij, katerega funkcija je enakovredna veleposlanikovi, ima dvojno vlogo. Po eni strani je papežev predstavnik v krajevni Cerkvi, po drugi pa papeža predstavlja tudi pred državo in javnimi oblastmi.

Četudi v skladu z mednarodnim pravom, je diplomacija Svetega sedeža atipična. Drugače kot države Sveti sedež ne teži k političnim, trgovskim ali vojaškim ciljem. Razlika je tudi v tem, da katoliška Cerkev ni nikjer zares tujka. Tako Cerkev kot država, vsaka na svojem področju, delata za skupno dobro istega naroda in iste skupnosti, kar naravno vodi v dialog tudi na diplomatski ravni. Sveti sedež si vedno posebej jemlje k srcu velika vprašanja, kot so med drugim spodbujanje miru, razoroževanje, miroljubna uporaba nuklearne energije, človekove pravice, celostni človeški razvoj, zaščita kulturne in umetnostne dediščine, primerna zdravstvena oskrba itd. – torej vprašanja, ki zadevajo vse človeštvo. Iz tega razloga je že od samega začetka v različnih oblikah vključen tudi v razne mednarodne organizacije, ki so bile vzpostavljene po uničujočem vplivu druge svetovne vojne. Tako se redno udeležuje vrhov, konferenc in drugih srečanj. Pristop do omenjenih vprašanj, kot ga je privzel Sveti sedež, zaznamuje moralno in duhovno izhodišče. Njegovo vodilo je predvsem družbeni nauk Cerkve, ki je utemeljen na štirih bistvenih načelih. To so: dostojanstvo človeške osebe, skupno dobro, solidarnost in subsidiarnost.

Vatikanski državni tajnik je v luči povedanega nato predstavil tri konkretne in aktualne primere diplomatskega delovanja Svetega sedeža v Evropi. To so tisti, ki zadevajo prihodnost naše celine v kontekstu krize vrednot, migracijsko krizo in pa situacijo v Ukrajini. Prav iz teh primerov je namreč jasno razvidno, da je v središču papeške diplomacije človeška oseba, katere neodtujljivo dostojanstvo je utemeljeno na dejstvu, da je človek ustvarjen po podobi in podobnosti Boga in je zato odprt za transcendentno. To zavedanje je povod za globoko zanimanje za dobro človeškega rodu kot celote. Oziroma, z besedami papeža Pavla VI., je cilj Svetega sedeža in katoliške Cerkve služiti človeštvu »z nepristranskostjo, ponižnostjo in ljubeznijo«.