Pismo kaldejskega patriarha Saka diaspori v ZDA

IRAK (torek, 10. maj 2016, RV) – Razdeliti cerkveno telo v ločene skupine je težak greh. V sedanjem trenutku tudi dramatične zgodovinske okoliščine kaldejsko Cerkev spodbujajo, da bi enost varovala s posebno skrbjo. Iz tega razloga so tudi skupnosti v diaspori, ki pripadajo kaldejski eparhiji sv. Petra, s sedežem v San Diegu v Kaliforniji, poklicane hoditi po poti sprave. Imenovanje novega apostolskega administratorja naj izkoristijo za pospešitev vrnitve k svojim izjemnim začetkom.

S to spodbudo se je kaldejski patriarh Louis Raphael I. Sako obrnil na duhovnike, redovnike in vernike v kaldejski škofiji v Združenih državah Amerike. In sicer v pismu, v katerem je naznanil imenovanje bagdadskega pomožnega škofa Shlemona Wardunija za apostolskega administratorja. Na tem mestu bo ostal dokler kaldejska sinoda ne bo izvolila novega škofa, ki bo nasledil msgr. Sarhada Jamma, katerega odpoved je papež Frančišek sprejel preteklo soboto.

Osvoboditi se skušnjave, da bi obdržali udobne in prestižne položaje
Prav posebej se je patriarh obrnil na vest kaldejskih menihov in duhovnikov, ki so iz Iraka v ZDA odšli brez soglasja predstojnikov. Povabil jih je k premisleku o njihovih odgovornostih kot osebe, ki so posvečene Kristusu. Osvoboditi bi se morali vseh zadržkov, ki jim preprečujejo izpolnjevati njihovo poslanstvo, začenši s skušnjavo, da bi obdržali položaje, ki so udobni in prestižni. »Prosim,« je zapisal patriarh, »nikomur ne dovolite, da bi vas ločil od vaših škofij in vaših izvornih samostanov … Vaša prihodnost je v izročitvi Gospodu, da bi o Kristusu pričevali ne le z besedami, ampak z zgledom, ko se odpoveste sami sebi, ljubite in služite vašim ljudem, začenši s tistimi, ki so v potrebi.«

Živeti in umreti na kraju, kamor nas je poklical Bog
Problem menihov in duhovnikov, ki so emigrirali v tujino brez soglasja predstojnikov, je sicer že dolgo v središču pastoralne skrbi kaldejskega patriarhata in kaldejske sinode. Patriarh Sako je že septembra 2014 v nekem sporočilu poudaril: »Živeti in umreti moramo na kraju, kamor nas je poklical Bog.« Duhovniki in redovniki ne bi smeli težiti k iskanju udobnih življenjskih pogojev, temveč bi morali služiti bratom tako, da hodijo za Kristusom, tudi s sprejetjem križa, kadar to zahtevajo okoliščine.