Papež Frančišek med homilijo: Šli so, ker jih je 'primoral' Sveti Duh

VATIKAN (torek, 10. maj 2016, RV) – Papež Frančišek je tudi danes zjutraj, ko je maševal v kapeli Doma sv. Marte v središče svoje homilije postavil Svetega Duha. V srcu vsakega apostola je klic, ki »primora«; spodbuda, ki se ji ni moč upreti, da bi vzel svoje življenje in ga podaril Kristusu, oziroma še več, da bi ga »pokuril« Zanj. To je bil ogenj, ki je razvnemal srce sv. Pavla. In je isti ogenj, ki gori v mnogih mladih, fantih in dekletih, ki so zapustili svojo domovino in družino ter so šli daleč, na druge celine, da bi oznanjali Jezusa Kristusa.

Papež je izhajal iz odlomka iz Apostolskih del, ki pripoveduje o Pavlovem slovesu od skupnosti v Miletu. Tu vidimo ganljiv prizor: Pavel ve, in tudi reče, da te skupnosti, cerkvenih starešin, ki jih je poklical in so sedaj okoli njega, ne bo več videl. Čas je, da odide v Jeruzalem. Tja ga vodi Sveti Duh. To je Duh, ki ima popolno oblast nad njegovim življenjem, ki ga je vedno spodbujal k oznanjevanju evangelija, navkljub soočanju s težavami in mukami.

Šli so, ker jih je »primoral« Sveti Duh
Ta odlomek nam po papeževih besedah v spomin prikliče življenja naših misijonarjev iz vseh obdobij: šli so, ker jih je »primoral« Sveti Duh. Na pokopališčih v tistih krajih na nagrobnih ploščah vidimo, da so mnogi umrli mlajši od štirideset let. Niso bili namreč pripravljeni na tamkajšnje bolezni. »Življenje so dali mladi: svoja življenja so 'pokurili'.« A sveti oče je prepričan, da so v tistem zadnjem trenutku, ko so bili daleč od svoje domovine, svoje družine, svojih dragih, rekli, da se je splačalo.

Misijonarji so slava Cerkve
Misijonar gre, ne da bi vedel, kaj ga čaka. Tako je bilo s sv. Frančiškom Ksaverjem. In tako je bilo tudi s sv. Pavlom, ki je med slovesom zatrdil: »Vem edino to, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske.« Misijonar ve, da njegovo življenje ne bo lahko, a gre vseeno naprej:

»Naši misijonarji, ti junaki evangelizacije v naših časih. Evropa je druge celine napolnila z misijonarji … Ti so odšli in se niso več vrnili … Mislim, da je prav, da se Gospodu zahvalimo za njihovo pričevanje. Prav je, da se veselimo teh misijonarjev, ki so resnične priče. Predstavljam si, kako je bilo v njihovem zadnjem trenutku: kakšno je lahko bilo njihovo slovo? Kakor Ksaverjevo: 'Vse sem zapustil, toda splačalo se je!' Odšli so v anonimnosti. Drugi kot mučenci, kar pomeni, da so življenje dali za evangelij. Ti misijonarji so naša slava! Slava naše Cerkve!«

Da bi življenje »pokurili« za plemenite zadeve
Lastnost misijonarja je torej krotkost, tako je povzel papež Frančišek in ob tem izrazil prošnjo, da bi današnje fante in dekleta bolj kot nezadovoljstvo, ki jih zajema, glas Svetega Duha »primoral, da bi šli onstran, da bi življenje 'pokurili' za plemenite zadeve«. Papež je tako tem mladim, ki se ne počutijo dobro v kulturi potrošništva in narcisizma, namenil spodbudne besede: »Glejte obzorje! Glejte tja, glejte te naše misijonarje!« Svetega Duha je potrebno prositi, da bi jih »primoral« iti daleč, da bi »pokurili« svoje življenje. Ta beseda je nekoliko trda, a življenje se splača živeti. In da bi ga živeli dobro, ga moramo »pokuriti« v služenju in oznanjevanju, ter iti naprej. To je veselje evangeljskega oznanila.