S papežem Frančiškom skozi minuli teden (2. – 7. maj 2016)

Dobri pastir: Gospod ne pristane, da bi se izgubila ena sama ovca
»Ta podoba je od vedno predstavljala Jezusovo skrb za grešnike in Božje usmiljenje, ki nikoli ne pristane na to, da bi se kdo izgubil,« tako je med sredino splošno avdienco papež Frančišek opredelil podobo Dobrega pastirja. Ta na nek način predstavlja paradoks: »Ko pastir najde ovco, si jo naloži na ramena, gre domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi 'Veselite se z menoj'.« Zdi se torej, da se pastir ne vrne v puščavo k preostali čredi. Zdi se, da je ob toliki osredotočenosti na tisto eno ovco pozabil drugih devetindevetdeset. A v resnici ni tako. Jezus nam želi povedati, da se nobena ovca ne sme izgubiti. »Gospod ne pristane niti na to, da bi se izgubila ena sama ovca. Božje delovanje je delovanje tistega, ki gre in išče izgubljene otroke, da bi zatem lahko pripravil gostijo in se z vsemi veselil ob njihovi vrnitvi.« Bog ne pozna naše sedanje kulture odmetavanja. Bog nobene osebe ne odvrže, vse ljubi, vse išče … enega po enega. Bog ne pozna izraza 'odmetavanje ljudi', ker je ves ljubezen in usmiljenje. »Za Boga ni nihče popolnoma izgubljen. Nikoli! Bog te išče vse do zadnjega trenutka.«

Redovništvo: Ne zaupamo svojim močem, ampak Božjemu usmiljenju
»Resnično življenje reda je treba iskati v neprestanem trudu za prilagajanje in prenavljanje, z namenom, da bi dali velikodušen odgovor na dejanske zahteve sveta in Cerkve ter ostali zvesti večni dediščini, katere varuhi ste.« Te besede je papež namenil udeležencem generalnega kapitlja reda mercedarijev. Redovništvo je »dar in velika odgovornost«. Zatorej »ne zaupamo svojim močem, ampak vedno zaupamo Božjemu usmiljenju«. Samo s tem duhom je zares mogoče govoriti o preroštvu. Prerok je namreč odposlanec, ki je prejel dar Duha, da bi služil Božjemu ljudstvu. »Prerok zna iti na periferije, katerim se približa osvobojen od vse prtljage. Duh je lahen veter, ki nas žene naprej.«

Dialog: Beseda, srce, roke
Ko se je papež srečal z udeleženci kolokvija s Kraljevskim inštitutom za medverske študije iz Amana, je zatrdil, da nam delo za dialog in zbliževanje vedno pomaga graditi: »Na srečanju te vrste je najpomembnejša beseda dialog. In dialog pomeni iti ven iz sebe, z besedo, in poslušati besedo drugega. Dve besedi se srečata, srečata se dve misli. To je prva postaja neke poti.« Po tem srečanju besed se srečajo srca in takrat se začne dialog prijateljstva, ki se sklene s stiskom rok: »Beseda, srce, roke.«

Osušiti solze: Ocean bede, ki prosi usmiljenja, sočutja, tolažbe
»V trenutkih žalosti, trpljenja zaradi bolezni, tesnobe preganjanja in bolečine žalovanja vsakdo išče besedo tolažbe. Negotovo gledamo okoli sebe, da bi videli, če lahko najdemo koga, ki bi zares razumel našo bolečino. Razum se napolni z vprašanji, toda odgovori ne pridejo. Razum sam ni sposoben osvetliti notranjosti, doumeti bolečine, ki jo izkušamo, in ponuditi odgovora, ki ga pričakujemo.« S temi besedami je papež Frančišek nagovoril zbrane med molitvenim bdenjem Osušiti solze, ki je bilo namenjeno vsem, ki potrebujejo tolažbo. Koliko žalosti lahko vidimo na mnogih obrazih, katere srečujemo. Koliko solz je na svetu pretočenih v vsakem trenutku. Vsaka je drugačna od druge, a skupaj oblikujejo »ocean bede, ki prosi usmiljenja, sočutja, tolažbe«. V svoji bolečini nismo sami: »Tudi Jezus je v svoji osebi izkusil strah pred trpljenjem in smrtjo, razočaranje in pobitost zaradi Judovega in Petrovega izdajstva, bolečino zaradi smrti prijatelja Lazarja. Jezus ne zapusti tistih, ki jih ljubi.« Moč ljubezni trpljenje preoblikuje v gotovost Kristusove zmage in naše zmage z Njim ter v upanje, da bomo nekega dne spet skupaj in bomo za vedno zrli v obličje Svete Trojice, ki je večen izvir življenja in ljubezni.

Evropa: Načrti ustanovnih očetov navdihujejo gradnjo mostov in rušenje zidov
V minulem tednu je papež Frančišek prejel mednarodno nagrado Karla Velikega. Med slovesno podelitvijo je med drugim dejal: »Spomin nam bo pomagal, da ne bomo naredili istih napak iz preteklosti; dal nam bo dostop do tistih pridobitev, ki so pomagale našim narodom, da so pozitivno prečkali zgodovinska križišča, h katerim so se napotili. Transfuzija spomina nas rešuje pred sedanjo, vedno bolj privlačno tendenco, da bi v naglici gradili na živem pesku takojšnjih rezultatov, ki lahko dajo lahek, nagel in kratkotrajen politični uspeh, a ne gradijo človeške polnosti.« Prav bi torej bilo, da se spomnimo očetov ustanoviteljev Evrope, ki so »znali poiskati alternativne in inovativne poti« v okolju, ki je bilo zaznamovano z vojno. Ne le da »so si drznili sanjati idejo o Evropi«, ampak »so si upali korenito preoblikovati modele, ki so povzročali samo nasilje in uničenje«. Upali so si poiskati mnogostranske rešitve na probleme, ki so počasi postajali skupni. Načrti ustanovnih očetov po papeževem prepričanju niso preseženi. Danes bolj kot kdajkoli prej »navdihujejo gradnjo mostov in rušenje zidov«. So kot vabilo, da se ne zadovoljimo s kozmetičnimi popravki ali nejasnimi kompromisi, ampak da pogumno postavimo nove temelje, ki imajo močne korenine.

Švicarski gardisti: Proti cilju – k svetosti
»Poklicani ste živeti svoje delo kot poslanstvo, ki vam ga je zaupal sam Gospod; izkoristiti čas, ki ga preživljate v Rimu, srcu krščanstva, kot priložnost za poglobitev prijateljstva z Jezusom in za hojo proti cilju vsakega resničnega krščanskega življenja: k svetosti,« tako je papež spodbudil švicarske gardiste, ki so s slovesno prisego začeli svoje poslanstvo. Življenje v Rimu jim omogoča doživeti univerzalnost Cerkve. Z roko se lahko dotaknejo materinskosti Cerkve, ki v svoji enosti sprejema različnost mnogih narodov. Prav tako je pomembno, da izkusijo bratstvo: so pozorni drug do drugega, se med seboj podpirajo v vsakdanjem delu in se vzajemno bogatijo. Vedno naj se spominjajo, da je »večja sreča dajati kakor prejemati«.

Zdravje: Prestopiti sveta vrata iz prvega v tretji svet
Da zdravje ni potrošniško blago, ampak univerzalna pravica, zaradi česar dostop do zdravstvenih storitev ne more biti privilegij, je papež Frančišek dejal članom italijanske organizacije Zdravniki z Afriko CUAMM. Ta deluje v najrevnejših, podsaharskih afriških državah, na najbolj pozabljenih območjih: »To so geografske periferije, kamor vas pošilja Gospod, da bi bili dobri samarijani, da bi izstopili v srečanje z revnim Lazarjem, prestopili vrata, ki vodijo iz prvega v tretji svet … To so vaša sveta vrata!« »Vaše delo usmiljenja je zdraviti bolnika, kar je v skladu z evangeljskimi besedami: 'Bolnike ozdravljajte' (Mt 10,8). Lahko ste izraz matere Cerkve, ki se sklanja nad najšibkejšim in zanj skrbi.«

Dve papeževi video sporočili
V minulem tednu je papež poslal video sporočilo udeležencem narodnega zborovanja Zveze italijanskih katoliških zadrug (Confcooperative). »Odločno postaviti skupaj dobra sredstva za uresničevanje dobrih del,« je med drugim spodbudil papež in poudaril, da je lažnim zadrugam treba nasprotovati, kajti »zadruge morajo pospeševati ekonomijo poštenosti«. Posebno video sporočilo je sveti oče namenil tudi majskemu splošnemu molitvenemu namenu. Le-ta je posvečen ženskam, zato je papež izpostavil: »Prispevek žensk v vseh okoljih človekovega delovanja, začenši z družino, je nemogoče zanikati. Toda le prepoznati ga … Je to dovolj? To je molitev: da bi bile v sleherni državi sveta ženske cenjene in spoštovane in da bi se prav vrednotil njihov nenadomestljiv prispevek družbi.«

Jutranje svete maše: Kako je z mano na krščanski poti?
Med eno izmed jutranjih svetih maš v kapeli Doma sv. Marte pa je papež Frančišek v minulem tednu spregovoril o kristjanih, ki so na poti nekoliko zmedeni. To so kristjani mumije, kristjani vagabundi, kristjani trmoglavci in kristjani na pol poti. Izhajajoč iz njihovega opisa, je  vernike povabil, da bi se vprašali: »Kako je z mano na tej krščanski poti?« Sem na miru; sem zgrešil; krožim; se ustavljam pred stvarmi, ki so mi všeč; ali hodim za Jezusom, ki pravi 'Jaz sem pot'? Prosimo Svetega Duha, da bi nas naučil vedno hoditi dobro. In ko se utrudimo, malo okrepčila, nato pa naprej: »Prosimo za to milost.«