Duhovne misli Benedikta XVI. za Gospodov vnebohod

»'Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?'(Apd 1,11). Odgovor na to vprašanje vsebuje temeljno resnico o življenju in človekovi usodi. Vprašanje vsebuje dve drži, ki sta povezani z dvema resničnostnima, v kateri je vpeto človekovo življenje; torej v zemeljsko in nebeško resničnost. Najprej zemeljska resničnost: 'Kaj stojite?'. Na vprašanje zakaj ste na zemlji, bi odgovorili, da smo na zemlji zato, ker nas je Stvarnik postavil sem kot krono svojega stvariteljskega dela. Vsemogočni Bog je v skladu z svojim neizrekljivim načrtom ljubezni, iz nič ustvaril vesolje. Potem, ko je to naredil, je v bivanje poklical človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi in sličnosti (prim. 1Mz 1,26-27). Dal mu je dostojanstvo Božjega sina in nesmrtnost. Toda vemo, da se je človek zgubil, zlorabil je dar svobode in Bogu rekel 'ne'. S tem je sebe obsodil na bivanje, v katerega vstopijo zlo, greh, trpljenje in smrt. Vemo pa tudi, da Bog ni obupal nad tem stanjem in je neposredno vstopil v človekovo zgodovino in ta je postala zgodovina zveličanja. Smo tukaj na zemlji, smo zakoreninjeni v njej, iz nje rastemo. Tukaj delamo dobro na obširnih področjih vsakodnevnega bivanja, tako na materialnem kakor tudi na duhovnem področju; v medsebojnih odnosih, v izgrajevanju človeške skupnosti ter v kulturi. Tukaj okušamo napor popotnikov na poti proti cilju na pogosto prekrižanih poteh, med obotavljanji, napetostmi, negotovostmi, pa tudi s trdno zavestjo, da bomo slej ko prej prispeli na cilj. Tu pa se pojavi razmišljanje: Torej samo to? Je zemlja, na kateri se nahajamo, naša končna usoda?

Ob tem pa je dobro preiti na drugi del vprašanja, ki se nahaja na prvi strani Apostolskih del: 'Kaj gledate v nebo?' Pred tem namreč beremo, da ko so apostoli skušali pritegniti pozornost Vstalega z vprašanjem o obnovitvi zemeljskega Izraelovega kraljestva, se je On 'vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom'. Oni pa so 'po njegovem odhodu strmeli v nebo' (Apd 1,9-10). Strmeli so torej v nebo, ker so s pogledom spremljali Jezusa Kristusa, križanega in vstalega, ki se je dvignil v višave. Ne vemo, če so se v tistem trenutku zavedali, da se je ravno pred njimi odpiralo čudovito in neskončno obzorje, končni cilj človekovega zemeljskega romanja. Morda so to šele razumeli razsvetljeni od Svetega Duha na binkoštni dan. Za nas je ta dogodek, ki se je zgodil pred dva tisoč leti, dokaj razumljiv. Poklicani smo, ostajajoč na zemlji, da strmimo v nebo in usmerimo pozornost, misel in srce v smeri neizrekljive Božje skrivnosti. Poklicani smo, da gledamo v smeri božjih resničnosti, h katerim je človek usmerjen vse od stvarjenja. Tam je dokončni smisel našega življenja.

Slišali pa smo tudi Jezusove besede: 'Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta' (Apd 1,8). Te besede so in ostajajo izziv vsem tistim, ki pripadajo Kristusu in je to za njih v življenju najpomembnejše. Moramo biti priče Jezusa, ki živi v Cerkvi in v srcih ljudi. On nam je dal to poslanstvo. Na dan svojega vnebohoda je namreč rekel apostolom: 'Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!... Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je deloval z njimi ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala' (Mr 16,15.20).«

S Kristusom, ki je šel v nebo, je človeško bitje na nezaslišan in nov način vstopilo v Božjo bližino, s tem je človek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne označuje nekega kraja nad zvezdami, temveč nekaj bolj izvirnega in veličastnega. Označuje namreč Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema človeštvo, Njega v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo združena. Nebo je torej to, da je človek v Bogu. Mi se toliko približujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se približamo Jezusu in vstopimo v občestvo z Njim. Zato nas današnji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzoč v življenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se učenci vrnili v Jeruzalem»polni veselja«.

»Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). S temi besedami se je Jezus poslovil od apostolov, kakor je opisano na začetku Apostolskih del. Takoj zatem pa sveti pisatelj doda: »Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom« (Apd 1,9). To je skrivnost Vnebohoda, ki ga danes slovesno obhajamo. Toda kaj nam hočeta sporočiti Sveto pismo in liturgija, ko pravita, da se je Jezus»vzdignil«? Smisel tega bomo razumeli, če bomo pozorno prisluhnili, ne samo temu tekstu ali Novi zavezi, temveč celotnemu Svetemu pismu. Izvor glagola»vzdigniti« je pravzaprav starozavezni in se nanaša na kraljevsko ustoličenje. Kristusov vnebohod torej naprej pomeni ustoličenje križanega in vstalega Sina človekovega v kraljevanje Boga nad svetom.

Je pa še globlji pomen, ki ni takoj zaznan. V apostolskih delih je naprej zapisano, da se je Jezus vzdignil (prim Apd 1,9), nato pa je dodano, da je »bil vzet v nebo«. Dogodek torej ni opisan, kot potovanje v višave, temveč kot delovanje Božje moči, ki uvede Jezusa v prostor Božje bližine. Navzočnost oblaka, ki je »zastrl njihov pogled« prikliče v spomin starodavno podobo starozavezne teologije, ter tako postavi pripoved Vnebohoda v zgodovino Boga z Izraelom, od oblaka na Sinaju, nad šotorom zaveze v puščavi, do svetlega oblaka na gori spremenjenja. Predstaviti Gospoda obdanega z oblakom izrazi z podobo isto kar bi rekli z besedami: »sedeti na Božji desnici«. S Kristusom, ki je šel v nebo, je človeško bitje na nezaslišan in nov način vstopilo v Božjo bližino, s tem je človek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne označuje nekega kraja nad zvezdami, temveč nekaj bolj izvirnega in veličastnega. Označuje namreč Kristusa samega, Božjo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema človeštvo, Njega v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo združena. Nebo je torej to, da je človek v Bogu. Mi se toliko približujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se približamo Jezusu in vstopimo v občestvo z Njim. Zato nas današnji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzoč v življenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se učenci vrnili v Jeruzalem»polni veselja«.