Sveti oče o kristjanih mumijah, vagabundih, trmoglavcih in tistih na pol poti

VATIKAN (torek, 3. maj 2016, RV) – Jezus je prava pot krščanskega življenja. Pomembno je nenehno preverjati, ali dosledno hodimo za Njim ali pa se je izkušnja vere po poti izgubila in se zaustavila. Tako se glasi poudarek današnje homilije svetega očeta med jutranjo mašo, ki jo je kakor običajno daroval v kapeli Doma sv. Marte. Življenje vere je »pot«. Na tej poti pa srečujemo različne vrste tako ali drugače nekoliko zmedenih kristjanov. Papež jih je naštel nekaj: kristjani mumije, kristjani vagabundi, kristjani trmoglavci in kristjani na pol poti.

Kristjani na pol poti
Slednji so tisti, katere na poti zapelje neka lepa panorama in se tako zaustavijo tam, na pol poti. Očarani so nad tistim, kar vidijo, nad neko lepo idejo, ponudbo: »In se ustavijo! A krščansko življenje ni neka očarljivost. Je resnica! Je Jezus Kristus!« V današnjem evangeljskem odlomku smo slišali, kako je Jezus Tomažu dejal: »Jaz sem pot … Kdor je mene videl, je videl Očeta.«

Kristjani – duhovne mumije
Papež Frančišek se je nadalje nekoliko zaustavil ob vrsti kristjanov, ki so kakor mumije. To je kristjan, ki ne hodi in se zdi kakor nekoliko mumificiran. To je »nekrščanski kristjan«: »Ne ve se, kaj je. Je nekoliko 'poganski' kristjan: je tam, miruje, v krščanskem življenju ne gre naprej, v svojem življenju ne omogoči, da bi blagri zacveteli, ne opravlja del usmiljenja … Je na miru.« Je kakor mumija, nekakšna »duhovna mumija«. Ti kristjani, ki so kakor duhovne mumije, so tam, na miru, ne delajo slabega, a ne delajo niti dobrega.

Kristjani – trmoglavci
Tem sledijo kristjani, ki so trmasti. To je tisti, ki zgreši pot. To se lahko zgodi, je priznal papež Frančišek. Vendar pa samo po sebi to še ni najslabše. Tragedija je šele, če je nekdo tako trmast, da trdi, da je na pravi poti in ne dopusti, da bi mu Gospodov glas rekel, da ni tako. Da bi mu rekel: »Vrni se nazaj in se spet podaj na pravo pot.«

Kristjani – vagabundi
Četrta kategorija kristjanov, ki jo je omenil sveti oče, pa so tisti, ki hodijo, a ne vedo, kam gredo. V krščanskem življenju blodijo, so »vagabundi«. Njihovo življenje predstavlja kroženje sem in tja. Tako se ne srečajo z lepoto približanja Jezusu. Na poti se izgubijo. Njihovo blodno kroženje jih pogosto pripelje do življenja brez izhoda. Preveč kroženja se namreč spremeni v labirint, iz katerega ne najdejo poti ven: »Izgubili so tisti Jezusov klic. Nimajo kompasa, da bi šli ven. Zato krožijo in krožijo. Iščejo.«

Kako je z mano na tej krščanski poti?
Na osnovi naštetih kategorij si je papež Frančišek zatem zastavil sledeča vprašanja. Kako napreduje krščanska pot, ki sem jo začel s krstom? Sem na miru? Sem zgrešil pot? Nenehno krožim in ne vem, kam grem duhovno? Se ustavim pred stvarmi, ki so mi všeč – posvetnostjo, nečimrnostjo – ali grem vedno naprej, tako da udejanjam blagre in dela usmiljenja?

Jezusova pot je polna tolažbe in slave; na njej je tudi križ, a v duši je vedno mir. Tako je papež zaključil, ko je vse povabil, da bi se danes za pet minut zaustavili ob vprašanju: »Kako je z mano na tej krščanski poti?« Sem na miru; sem zgrešil; krožim; se ustavljam pred stvarmi, ki so mi všeč; ali hodim za Jezusom, ki pravi 'Jaz sem pot'? Prosimo Svetega Duha, da bi nas naučil vedno hoditi dobro. In ko se utrudimo, malo okrepčila, nato pa naprej: »Prosimo za to milost.«