Jubilejna
avdienca: »Spravimo se z Bogom!«
»Spravite se z Bogom!« Ta klic, ki ga apostol Pavel nameni prvim kristjanom v Korintu, danes enako
velja tudi za vse nas. »Spravimo se z Bogom!« je papež spodbudil med sobotno jubilejno avdienco. »Ta jubilej Usmiljenja je čas sprave za vse,« je dejal. Mnoge osebe bi se hotele spraviti z Bogom, a
ne znajo, kako to storiti, ali pa se ne čutijo vredne, ali pa tega nočejo priznati
niti sebi. Krščanska skupnost lahko in mora spodbujati iskreno vrnitev k Bogu vseh,
ki čutijo hrepenenje po njem. Predvsem tisti, ki opravljajo »službo sprave«, so poklicani biti orodje,
poslušno Svetemu Duhu, da bi tja, kjer je veliko greha, lahko prišlo obilje Božje
milosti (glej Rim 5,20).
»Nihče naj ne ostane daleč od Boga zaradi ovir, ki jih postavijo ljudje!« je poudaril papež in se neposredno obrnil na spovednike: »Lepo prosim, ne postavljajte ovir osebam, ki se želijo spraviti z Bogom. Spovednik mora biti oče! Je na mestu Boga Očeta!« Spovednik mora sprejeti osebe, ki pridejo k njemu, da bi se spravile z Bogom, in jim pomagati na poti te sprave. Po papeževih besedah je to »zelo lepa služba«. Spoved ni neka mučeniška soba ali zasliševanje. Bog Oče je tisti, ki sprejme osebo in ji odpušča. »Spravimo se z Bogom!« je še enkrat spodbudil papež Frančišek. »To sveto leto naj bo ugoden čas, da ponovno odkrijemo potrebo po nežnosti in bližini Očeta in se z vsem srcem vrnemo k Njemu.«
Splošna
avdienca: Dobri Samarijan
V središče kateheze med splošno avdienco v sredo je
papež Frančišek postavil evangeljsko priliko o dobrem Samarijanu. »Vsi smo poklicani,« je spodbudil, »da gremo po isti poti kakor dobri Samarijan, ki je podoba
Kristusa. Jezus se je sklonil nad nas, postal je naš služabnik in nas tako rešil,
da bi tudi mi lahko ljubili, kakor nas je on ljubil.« Papež je poudaril, naj nikoli ne pozabimo, da »pred trpljenjem tolikih ljudi, ki so onemogli od lakote, nasilja in krivice,
ne moremo ostati gledalci. Ne se meniti za trpljenje človeka pomeni ne se meniti za
Boga!« Če se ne približam moškemu, ženski, otroku,
starcu ali starki, ki trpi, se ne približam Bogu.
Ravno Samarijan, ki je bil najbolj preziran, na katerega ne bi nihče računal in ki je prav tako imel svoje obveznosti, ko je zagledal ranjenega človeka, ni šel mimo kakor levit in duhovnik. Človek se mu je zasmilil. »Samarijanovo srce je bilo uglašeno s srcem samega Boga. Sočutje je namreč bistvena značilnost Božjega usmiljenja. V gestah in dejanjih dobrega Samarijana prepoznamo usmiljeno delovanje Boga v zgodovini zveličanja. To je isto sočutje, s katerim Gospod prihaja v srečanje z vsakim od nas. On nas ne ignorira, pozna naše bolečine, vé kdaj potrebujemo pomoč in tolažbo. Prihaja nam blizu in nas nikoli ne zapušča.«
Pri
papežu udeleženci simpozija o redkih boleznih
V minulem tednu so se s papežem Frančiškom srečali
udeleženci mednarodnega simpozija o razvoju regenerativne medicine, ki je bil posvečen
redkim boleznim. Sveti oče je v govoru med drugim izpostavil pomembno vlogo zagotavljanja
dostopnosti do zdravljenja. Po njegovih besedah je nujno zoperstavljati se ekonomiji
izključevanja in neenakosti. Ta namreč povzroča žrtve, ko mehanizem dobička prevlada
nad vrednostjo človeškega življenja. To je tudi razlog, zakaj se je globalizaciji
brezbrižnosti treba upreti z globalizacijo empatije. »Zato smo poklicani oznanjati problem redkih bolezni v svetovnem merilu, investirati
v ustreznejšo formacijo, spodbujati sredstva za raziskovanje, spodbujati zakonodajno
usklajevanje in spremembo ekonomskega vzorca, da bi bila prednost dana človeški osebi.« Zahvaljujoč prizadevanju na različnih nivojih in v različnih
sektorjih postane mogoče ne le najti rešitve za trpljenje naših bolnih bratov, ampak
tudi zagotoviti jim dostop do zdravljenja.
Jutranja
homilija: Hodimo v luči, ker je Bog luč
»Če praviš, da si v občestvu z Gospodom, potem hodi
v luči. Nobenega dvojnega življenja! Nobene laži, ki smo jo že vajeni videti, tako da vanjo pademo
tudi mi – reči eno, delati drugo.« Papeževe odločne
besede so iz jutranje homilije, ki jo je imel v petek med mašo v kapeli Doma svete
Marte. Izhajal je iz spodbude apostola Janeza, ki v svojem Prvem pismu poziva k hoji
v luči. Papež Frančišek pa je takole povedal:
»Hodimo v luči, ker je Bog luč. Ne stopati z eno nogo v luči, z drugo pa v temi. Ne
biti lažnivec. Vsi imamo greh. Nihče ne more reči: 'Ta je grešnik, ta je grešnica.
Jaz pa, hvala Bogu, sem pravični.' Ne, samo eden je Pravični, tisti, ki je za nas
plačal. In če kdo greši, On nas čaka, nam odpušča, ker je usmiljen. Dobro ve, po kom
smo oblikovani, ve, da smo prah. Naj nam veselje, ki nam ga daje to berilo, pomaga
hoditi naprej s preprostostjo in prosojnostjo krščanskega življenja, predvsem takrat,
kadar se obračamo na Gospoda. Z resnico.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |