Duhovne misli Benedikta XVI. za 6. velikonočno nedeljo

Prvo berilo iz Apostolskih del se nanaša na tako imenovani 'jeruzalemski koncil', na katerem so se soočili z vprašanjem ali je potrebno poganom, ki so postali kristjani, naložiti izpolnjevanje Mojzesove postave. V današnjem berilu, v katerem je izpuščena razprava 'med apostoli in starešinami', je samo končna odločitev, ki so jo zapisali v obliki pisma in so jo izročili dvema poslancema, ki sta ga odnesla v Antiohijo (prim Apd 15,22-29). To besedilo iz Apostolskih del je zelo primerno za nas, ki smo se zbrali k cerkvenemu srečanju, saj nam pove o pomenu skupnostnega razločevanja glede velikih problematik, ki jih Cerkev sreča na svoji poti in so jih razčistili 'apostoli' in 'starešine' z lučjo Svetega Duha, ki bo, kakor pravi današnji evangelij, spomnil vsega, kar je Jezus Kristus učil (prim Jn, 14,26) ter tako pomagal krščanski skupnosti hoditi v krščanski ljubezni k polni resnici (prim Jn 16,13). Cerkveni voditelji razpravljajo in se soočijo med seboj, vendar vedno z versko držo poslušanja Kristusove Besede v Svetem Duhu. Zato lahko na koncu rečemo: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim...« (Apd 15,28). To metodo uporablja Cerkev tako pri manjših kot pri večjih srečanjih. Ni samo stvar procedure, temveč je odsev same narave Cerkve, ki je skrivnost občestva s Kristusom v Svetem Duhu.

Sveti Duh in mi z njim.... To je namreč Cerkev: mi, skupnost verujočih, Božje ljudstvo skupaj s svojimi pastirji, smo poklicani hoditi po poti in sicer skupaj s Svetim Duhom, ki ga je Oče poslal v imenu Sina Jezusa, Duha Njega, ki 'večji od vseh' in ki nam je bil dan po Kristusu, ki je postal 'majhen' zaradi nas. Sveti Duh Paraklit, Advokat, torej Zagovornik in Tolažnik. Po njem živimo v Božji navzočnosti, v poslušanju njegove Besede, varni vsakega nemira in strahu, saj imamo v srcu mir, ki nam ga je zapustil Jezus in ki nam ga svet ne more dati (prim Jn 14,26-27). Sveti Duh spremlja Cerkev na poti, ki se razteza med prvim in drugim Kristusovim prihodom: »Odhajam in pridem k vam« (Jn 14,28), kakor je rekel Jezus svojim apostolom. Med Kristusovim 'odhodom' in njegovo 'vrnitvijo' je čas Cerkve, Njegovega telesa.

Nova zaveza nam predstavlja Kristusa, kot Očetovega poslanca. Jezus, še posebej v Janezovem evangeliju, večkrat govori o sebi v odnosu z Očetom, ki ga je poslal na svet. Tako tudi v današnjem besedilu Jezus pravi: »in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal« (Jn 14,24). Dragi prijatelji, v tem trenutku smo povabljeni, usmeriti pogled na Njega, saj poslanstvo Cerkve obstaja samo kot nadaljevanje Kristusovega poslanstva: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21). Evangelist zelo jasno prestavi, da se ta izročitev poslanstva zgodi v Svetem Duhu: »In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'« (Jn 20,22). Jezusovo poslanstvo se je dopolnilo v ljubezni. On je namreč prižgal na svetu ogenj Božje ljubezni (prim. Lk 12,49).