Papež Frančišek članom Italijanske Karitas: Spodbujati k rasti v ljubezni

VATIKAN (četrtek, 21. april 2016, RV) – Udeleženci narodnega simpozija Italijanske Karitas so se danes srečali s papežem Frančiškom. Na ta način so obeležili 45. obletnico ustanovitve te cerkvene ustanove, ki ji je Pavel VI. dodelil pastoralni in vzgojni značaj. Osnovne naloge Karitas italijanskih škofij so bile tudi v središču papeževega govora. Izpostavil je njihovo vzgojno poslanstvo, ki se vedno nanaša na občestvo Cerkve in na služenje širokih razsežnosti, od članov Karitas pa zahteva konkretno ljubezen do vsakega človeka, s posebno pozornostjo do revnih.

Da bi Cerkev rasla v ljubezni in zvestobi
Spodbudil jih je k odkrivanju vedno novih vidikov njihovega pastoralnega dela, da bi lahko na najboljši način odgovorili Gospodu, ki nam prihaja naproti v obrazih in zgodbah bratov in sester v stiski. Stoji na vratih naših src in skupnosti ter čaka, da kdo odgovori na njegovo nevsiljivo in vztrajno trkanje: čaka ljubezen, ki je »ljubkovanje Gospodovega usmiljenja«; ljubkovanje, ki po ''roki'' Cerkve izraža Očetovo nežnost in bližino. Usmiljenje članov Karitas naj bo v današnjem kompleksnem svetu »pozorno in poučeno; konkretno in kompetentno, zmožno analizirati, raziskovati, proučevati in premišljevati«, kot jim je dejal Frančišek. Prav tako naj bo »osebno, a tudi skupnostno; zanesljivo v moči verodostojnosti, ki je evangeljsko pričevanje«; obenem naj bo »organizirano in razvito, da bi nudilo vedno bolj precizne in skrbne usluge«. Usmiljenje naj bo »obzirno in prijetno, polno pomembnih odnosov; odprto za vse, skrbno pri vabljenju malih in revnih tega sveta, naj prevzamejo aktivni del v skupnosti, ki ima svoj vrh v nedeljski evharistiji«. Kajti revni so močna ponudba, ki jo Bog daje Cerkvi, da bi rasla v ljubezni in zvestobi.

Vso skupnost spodbujati k rasti v ljubezni
Pred izzivi in protislovji našega časa, ima Karitas težko, a temeljno nalogo: delovati tako, da bi karitativno služenje postalo zavzetost vsakega od nas, da bo torej vsa krščanska skupnost postala subjekt ljubezni, je zatrdil papež Frančišek in navedel nekaj temeljnih nalog Karitas. Osnovni cilj je naslednji: »biti spodbuda, da bo vsa skupnost rasla v ljubezni in znala najti vedno nove poti, kako biti blizu najrevnejšim, kako razumeti in pristopati k situacijam, ki pritiskajo na milijone oseb v Italiji, Evropi in po svetu«. Papež je pri tem posebej izpostavil pomembno vlogo promocije prostovoljstva in formacije prostovoljcev. Prostovoljstvo v svojih različnih izrazih je poklicano posvetiti čas, vire in sposobnosti za vso skupnost preko del solidarnosti. Bistvenega pomena je tudi spodbujanje civilnih institucij in ustrezne zakonodaje, ki bo v korist skupnega dobrega in bo ščitila najšibkejše družbene plasti.

Vzgajati za spoštljivo in bratsko srečanje med kulturami
Papež je opozoril na globalne izzive, ki sejejo strah, nemir, finančne špekulacije, degradacijo okolja in vojne. Pred vsemi temi pojavi je nujno, da se s skupnim vsakodnevnim delom na določenem teritoriju nadaljuje »vzgoja za spoštljivo in bratsko srečanje med kulturami in družbami ter skrb za stvarstvo v skladu s celostno ekologijo«. Frančišek je člane Karitas spodbudil, naj si prizadevajo širiti skupnosti, ki bodo naklonjene dialogu in bodo konflikte živele na evangeljski način, ne da bi jih zanikale, ampak da bi iz njih naredile priložnosti za rast in spravo. »To je mir, ki nam ga je osvojil Kristus in ki smo ga mi povabljeni ponesti naprej,« je pripomnil in opogumil, naj iščejo vzroke za revščino in si jih prizadevajo odstraniti, pri čemer je navedel preprečevanje izključevanja, pritiskanje na mehanizme, ki povzročajo krivičnost, nasprotovanje vsaki grešni strukturi. Za doseganje tega cilja je pomembno vzgajati posameznike in skupine za »zavesten življenjski slog, da se bodo vsi zares čutili odgovorne za vse«. To pa se mora začeti že v župnijah. Po papeževih besedah je to »dragoceno in kapilarno delo župnijskih Karitas, ki ga je treba nadaljevati in pomnožiti na določenem teritoriju«.

Pospeševati integracijo priseljencev
Sveti oče je člane Karitas tudi spodbudil k nadaljevanju dela s priseljenimi osebami. »Pojav migracije, ki danes predstavlja kritične vidike, ki jih je treba urejati s celovitimi in dolgoročnimi politikami, kljub vsemu pod določenimi zornimi koti ostaja bogastvo in vir,« je dejal. Delo Karitas je torej dragoceno, saj »s solidarnim pristopom podpira izbire, ki vedno bolj pospešujejo integracijo med tujci in italijanskimi državljani«.

Družina je Caritas
Papež Frančišek v govoru ni zaobšel družine. Kot je dejal, pričevanje o ljubezni postane pristno in verodostojno, kadar vključi vse življenjske trenutke in odnose. A zibka in dom tega pričevanja je družina, domača cerkev. »Družina je po svojem ustroju Caritas, ker jo je takšno ustvaril Bog: duša družine in njenega poslanstva je ljubezen.« To je tista usmiljena ljubezen, o kateri je papež v apostolski spodbudi Amoris Laetitia zapisal, da »zna spremljati, razločevati in vključevati situacije slabotnosti«.