Msgr. Andrej Glavan: Nedolžne žrtve so kot stalne plamenice pred Bogom, ki prosijo za spravo

CELJE (četrtek, 21. april 2016, RV) – V sredo, 20. aprila 2016, ob 19. uri je v Domu sv. Jožef v Celju novomeški škof msgr. Andrej Glavan spregovoril o spravi na temo Mučenci – seme sožitja našemu narodu in sicer v sklopu predavanj vseh šestih slovenskih ordinarijev o spravi v letu Božjega usmiljenja. Dosedaj sta predavanje imela:ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore in mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl.

Mučenci – seme sožitja
Predavanje novomeškega škofa Andreja Glavana

V sklopu razmišljanj in pogovorov o spravi v našem narodu v jubilejnem letu usmiljenja je tudi predavanje Mučenci – sem sožitja.  Naj posvetim najprej misel vprašanju.

1. Cerkev in sprava
V času tolikih nasprotij in sovraštva med političnimi nasprotniki, med narodi, med verami, kar ima za posledico cunamije beguncev, ima in bo imela Cerkev posebno nalogo, da oznanja spravo med ljudmi in opravlja službo sprave ljudi z Bogom. Ta pa je teološko gledano povezana s spravo z ljudmi. Zdi se, da bo Cerkev v prihodnosti morala vse bolj prevzemati službo sprave med ljudmi tudi brez ozira na njihovo vernost in na odnos do Boga, torej zgolj v človeškem in socialnem smislu in to na ideološkem, socialnem, nacionalnem in družbenem področju. Zato mora biti čimbolj zunaj raznih interesnih skupin. Seveda bo morala Cerkev v svoji službi sprave računati tudi na neuspehe, da jo bodo mnogi vnaprej odklanjali, posebno iz ideoloških razlogov. Vendar to dejstvo poslanstva Cerkve nič ne spremeni. Seveda bodo vedno tudi poizkusi zlorab, kako poslanstvo Cerkve vpreči v neke ožje interese tudi pri spravi.

2. Vloga mučencev
Znano in v življenju Cerkve ničkolikokrat potrjeno spoznanje je: »Kri mučencev je seme novih kristjanov.« Prvi »mučenec« Nove zaveze je Jezus Kristus in vsi poznejši mučenci so gledali nanj. Jezusovo pričevanje in pričevanje poznejših mučencev je rodilo mnoga spreobrnjenja.

Rimski stotnik je bil priča križanja, priča zasmehovanja nahujskane množice, ki je Jezusu govorila: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« (Lk 23,35). A »on je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sedel na desnico Božjega prestola,« kot pravi pismo Hebrejcem (12,2). Ko je torej stotnik slišal, kako Jezus moli za svoje rablje in prosi Očeta, naj jim odpusti, ker ne vedo, kaj delajo, se je spreobrnil in izjavil: »Zares, ta človek je bil pravičen.« (Lk 23,47). On, Jezus, srednik, ki je spravil človeštvo z Bogom, je postal vzornik vsem kristjanom, da smo orodje sprave.

Prvi mučenec sv. Štefan, je upiral pogled v Jezusa na Božji desnici in molil podobno kot Jezus: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60). In sad je bil Savlovo spreobrnjenje, ki je to gledal, čeprav se mi je Jezus pozneje še posebej prikazal.

Prvi kristjani so najprej začeli častiti mučence. V mučencih so videli uresničen najvišji vzor svetosti, združitev s Kristusom v njegovi zmagi nad močjo greha, sovraštva in smrti v njegovem poveličanem prehodu v poveličano življenje pri Očetu. Mučenec se v grščini imenuje »mártys«, to je pričevalec, ker je s prelitjem lastne krvi po Jezusovi besedi dal najvišje pričevanje ljubezni do Kristusa. Tako je postal poseben Kristusov prijatelj, kar najpopolnejše upodobljen po njem, ki je dal svoje življenje za svoje prijatelje. Ker so prvi kristjani mučeniško smrt pojmovali v tesni povezanosti s Kristusovo smrtjo in njegovim vstajenjem, jim je mučeništvo pomenilo očiščenje od sleherne krivde in kazni, zato pa neposreden vstop v nebesa in neomajno gotovost večne blaženosti v neminljivi združenosti s Kristusom.

Z največjo skrbnostjo so prvi kristjani zbirali relikvije mučencev, postavljali nad njimi oltarje ali pa vgrajevali v oltarne mize vsaj ostanke relikvij.

Za razglasitev drugih svetnikov nemučencev, sta potrebna vsaj dva čudeža na svetnikovo priprošnjo. Pri mučencih pa ne. Dokazati je treba samo njihovo resnično mučeništvo. V ta namen mora biti dokazano dvoje:
a) Da so brez lastnega izzivanja pretrpeli smrt, ki jim jo je kdo prizadejal iz sovraštva do vere ali kake krščanske kreposti.
b) Da so usmrtitev in morebitno mučenje prenesli potrpežljivo in zmagovito vztrajali v stanovitnosti do konca.

Takšna smrt že sama po sebi velja z zadosten dokaz junaške kreposti. Mučiteljevo sovraštvo do vere ali krščanske kreposti (n. pr. čistost) ali do dolžnosti (n. pr. spovedna molčečnost) mora biti dokazano iz smrtne obsodbe, ki jo je izrekel preganjalec, iz zasliševanja, iz raznih ponudb (ohranitev življenja, če odpade in sprejme islam. Lezbos – papež – vdovec iz Sirije, ki je bil poročen s kristjanko –  a ni hotela zatajiti vere …). Dokazati je treba, da je božji služabnik moral umreti prav zato, ker je bil kristjan ali ker ni hotel storiti kaj takega, kar bi pomenilo odpad od vere (kadilo pred maliki).

3. Današnji mučenci
Sv. Janez Pavel II. nas je ob velikem jubileju 2000 povabil, naj odpremo oči za »nove mučence«. Rekel je, da je bilo 20. stoletje, ki je za nami, stoletje blaginje a tudi stoletje krščanskega mučeništva. Še več, mučenci so moč Cerkve 21. stoletja, ki prihaja.

Tudi minula stoletja so bila marsikje stoletja mučencev. Nguyễn Văn Thuận, vietnamski kardinal …, ki je bil 13 let v zaporu, je zapisal, da je bilo v Vietnamu v zadnjih 350 letih najprej 150.000 mučencev. Njegova družina je iz roda v rod ohranjala spomin na mučeniške prednike. Navaja tudi tole.

Družino njegovega pradeda po očetovi strani so na silo ločili in jih dali v varstvo različnim nekrščanskim družinam, da bi izgubili vero, medtem ko so njegovega očeta zaprli. Tako je praded pri 15 letih vsak dan prehodil 30 km, da bi svojemu očetu prinesel nekaj riža in soli, ki ga je prihranil od tega, kar je prejel od družine, pri kateri je živel in delal. Odšel je ob 3h zjutraj, da se je vrnil pravočasno na delo. Pri starem očetu po materini strani pa je bilo še huje. Leta 1885 so bili vsi župljani živi zažgani v cerkvi, izjema je bil on, ker je takrat študiral v Maleziji. In danes ima Vietnam polna semenišča. Duhovni poklici se rojevajo iz milosti preizkušnje in zvestobe kristjanov.

To so mučenci stoletja, ki je minilo. Maksimiljan Kolbe je zavetnik težavnega 20. stoletja v evropskem merilu, v Sloveniji pa bl. Alojzij Grozde zavetnik mladih in simbol vseh številnih medvojnih in povojnih mučencev. M. Kolbe je sredi nečloveškosti sistema koncentracijskih taborišč pričal, da je ob Božji pomoči možna tako močna ljubezen, ki vodi prav do mučeništva. »Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti,« (Vp 8,6) pravi Visoka pesem.

Sv. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu V zarji novega tisočletja upravičeno zapisal: »Na koncu drugega tisočletja je Cerkev znova postala Cerkev mučencev. Preganjana kristjanov – duhovnikov, redovnikov in laikov – so uresničila veliko setev mučencev na različnih delih sveta.

Nedolžne žrtve so kot stalne plamenice pred Bogom, ki prosijo za spravo.
Naš mučenec bl. Alojzij Grozde se ni nikdar ukvarjal s politiko. Bil pa je član Katoliške akcije. Njeni člani so imeli navodilo, naj se nasproti brezbožnemu komunizmu bojujejo z idejo, molitvijo, z odpovedjo, pokoro in zglednim življenjem, ne pa z orožjem. Kljub temu se je zdel revolucionarjem prenevaren samo zato, ker je bil izredno nadarjen, izobražen, vpliven, premočrtno in iskreno veren. Moč za življenje po veri je črpal iz maše, zakramentov, zlasti iz evharistije, ki jo je imenoval »sonce mojega življenja«. Ko se po novem letu 1943 ni vrnil v Ljubljano v Marijanišče in na klasično gimnazijo, so se začeli sošolci o njem pogovarjati in spraševati. Ugotavljali so, da je bil duhovno in intelektualno visoko nad njimi. Če so imeli za koga drugega vsaj kak navidezno politični vzrok, da so ga umorili, pri Grozdetu gotovo niso mogli najti drugega vzroka, kakor le zvestobo Bogu. In mnogi so se mu začeli že takoj po smrti priporočati v molitvi.

Spričo njegovega življenja in obetov so se mnogi spraševali: »Zakaj vendar Bog to dopusti? Ali odrešenje sveta že tako hitro napreduje, da je primerno, če so taki apostoli kar takole naprodaj? Ustvari jih, jih obdari z redkimi lastnostmi, jim navdihuje gorečnost, jih pripravlja … in potem – ko pride ura, jih stre, namesto da bi jih poslal v svoj vinograd.«

A naše misli niso Božje misli, človeški načrti prav tako niso enaki z Božjimi načrti. Le če pšenično zrno pade v zemljo, obrodi obilen sad.

Ob 5. obletnici razglasitve našega prvega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta smo imeli na Zaplazu škofijsko spravno slovesnosti. Ob tej priliki sem v nagovoru nanizal nekaj misli. Dovolite mi, da jih danes ponovno posredujem:

4. Nagovor na Zaplazu
Poromali smo k Mariji na Zaplaz in v svetišče, ki hrani relikvije bl. mučenca Alojzija Grozdeta, da se bomo spomnili 70-letnice konca 2. svetovne vojne in molili za vse njene žrtve. Nebeško mater Marijo ter priprošnjika za spravo bl. Alojzija bomo prosili, naj pri Bogu posredujeta tudi za dar in milost sprave v našem narodu. Na daritveni oltar bomo simbolno položili trpljenje, bolečine, molitve, ponižanja vseh žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ne glede na nazorsko usmeritev. Pri spravnem križu pa bomo shranili prgišča zemlje s krajev trpljenja in smrti, od Raba, Auschwitza do Hude jame in Kočevskega roga, kjer so umirali in trpeli sinovi in hčere slovenskih mater.

Spravni križ bo odslej stal tu, nedaleč od oltarja Alojzija Grozdeta, našega prvega razglašenega mučenca za vero. »Grozde simbolizira vse mučeništvo, ki so ga prestali krščanski in katoliški Slovenci (dodajmo, da tudi mnogi neverni, čeprav je bila večina verna) med drugo svetovno vojno in po njej … Morali bi vrniti njegovo osebnost v splošno slovensko zavest – ob krajih, ki so bili in so še toliko let slavljeni in potiskani v prvi plan kot edini zgledni. Danes nam je za vzor potreben mučenec, svetnik,« je zapisal dr. Taras Kermauner v spremni besedi k mučenčevemu življenjepisu, ki ga je napisal dr. Anton Strle. Miroslav Slana, ki ta zapis omenja v knjigi Slovenski sij svetosti, pa pravi: »Zategadelj naj vodi mlade in stare v tretje tisočletje po poti sprave in naj gasi sovražne ognje v ljudeh in prižiga prijateljske ognje za nove človeške in verske vrednote.« (str. 25)

Alojzij Grozde je zato prvi slovenski priprošnjik za spravo. Kdo naj se spravi? Pri nas ne le 70 let, ampak že več kot 80 let zija prepad med dvema tokovoma. Grozde je kot vodja Marijine kongregacije in kot navdušen Slovenec v zadnjem javnem nagovoru ob sprejemu mladih dijakov kongreganistov 8. dec. 1942 govoril: »Mi (mladi), ki predstavljamo prihodnost Cerkve in naroda, se moramo svoje naloge že zdaj zavedati in moramo že zdaj v mladosti delati za to, da pride na svet nov, boljši red. Nov, boljši red pa zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna utopija. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe, in to po vzvišenem vzoru prečistega Srca naše Matere, po Srcu, ki je najpopolnejša podoba Božjega Srca Jezusovega.«

Nasproti tem mladim, ki so se navduševali za družbene spremembe po krščanskih idealih, pa so stali tisti, ki so sicer imeli v mislih pravičnejši družbeni red, a hkrati tudi željo po oblasti. Za krvavo revolucijo so se šolali že v boljševistični Rusiji in španski revoluciji. In ta revolucija, ki se je res zgodila hkrati z uporom okupatorju in je povzročila globok prepad zaradi številnih medvojnih in povojnih žrtev, ki so bile kruto pobite ali celo še napol žive zmetane v kraške jame in rudniške jaške, še danes deli naš slovenski narod. Okrog 2.000 Slovencev je bilo likvidiranih v letih 1941 in 1942 do Grozdetove smrti, še preden se je kdo zatekel v samoobrambi k okupatorju po pomoč. To sovraštvo je vedno bolj naraščalo. Grozde je malo pred smrtjo bral apostola Pavla in si na strani 2. pisma Timoteju zaznamoval odlomek, v katerem je bil stavek: »Vsi, ki hočejo v Jezusu Kristusu pobožno živeti, bodo preganjani.« (2 Tim 3,12) S tem je izrazil svojo slutnjo mučeniške smrti, ker je dobro poznal metode revolucionarjev, ki so imeli prav verne, dosledne kristjane, ki so se trdno držali katoliških načel, pa čeprav so zagovarjali nenasilno idejno borbo, za največje nasprotnike. In tako se je zgodilo, da je bilo več žrtev bratomorne vojne kot pa padlih na strani okupatorjev.

Samo obžalujemo lahko, da je bolj kot v katerikoli drugi evropski državi prišlo do tega bratomornega boja in se je uresničila Prešernova napoved v Krstu pri Savici: »Slovenec že mori Slovenca brata,« čeprav je večina nosila v svojem srcu ljubezen do domovine.

Ob križu sprave se vprašajmo: Kdo je odgovoren za spravo? Vsi, Slovenci in še posebej kristjani, ki imamo za učitelja in vzornika Jezusa Kristusa, ki je sam učil prvi ljubiti vse ljudi brez razlike, celo svoje sovražnike in je molil za svoje rablje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo,« ter končno za vse ljudi daroval svoje življenje.

Slovenska škofovska konferenca je že ob 50-letnici konca 2. svetovne vojne po svojem predsedniku nadškofu dr. Alojziju Šuštarju izjavila: »SŠK izraža svojo pripravljenost zavzeti nedvomno moralno stališče do vsakega dogodka ali pojava s katere koli strani, ko je zadostno objektivno in pošteno osvetljen … Ponovno obžalujemo tudi vse tisto, kar je bilo neprimernega ali zgrešenega v ravnanju takratnih predstavnikov Katoliške cerkve kot institucije, in se opravičujemo vsem prizadetim.« To ponavljam danes tu ob križu sprave tudi jaz v imenu SŠK.

Do resnice, čeprav nas samo ona lahko resnično osvobodi in spravi, je včasih težko priti. Dokler bodo zgodovinarji izhajali iz ideoloških stališč in izhodišč, bo vsak imel in zagovarjal svojo resnico. Zato je potrebno tudi sočutje in odpuščanje brez povratnih pričakovanj. Papež Frančišek nam je v tem blodnjaku iskanja čiste resnice prišel naproti z letom Božjega usmiljenja. Usmiljenje, ljubezen pa je resnica nad vsemi resnicami. Sámo iskanje, kdo ima prav, še lep čas ne bo prineslo sprave. Potrebno je nekaj več: resnica in sočutje.

Zato, dragi bratje in sestre, smo se danes zatekli na Zaplaz k Mariji in bl. Alojziju Grozdetu na enega od gričev sredi Dolenjske, kjer je bilo največ žrtev povojnih pobojev. Vsaka malo večja župnija v naši škofiji ima na ploščah zamolčanih žrtev od 150 do 350 imen. Naj nam Marija, ki je mati vseh, žrtev in morilcev, izprosi pomiritev. Na spomeniku sredi nemškega vojaškega pokopališča v Normandiji piše: »Gott hat das letzte Wort« – Bog ima zadnjo besedo. To velja tudi za vse slovenske žrtve, umrle na vseh frontah, v taboriščih in v povojnih pobojih, velja za ubijalce, morilce, ki so bili večkrat nahujskani in prisiljeni in so šli potem skozi vice notranjega trpljenja očitajoče vesti.

Ob križu, ki ga bomo blagoslovili, bo odslej posoda z zemljo z 31 taborišč, morišč in pokopališč, ki simbolno predstavljajo tudi vse druge kraje trpljenja. Ob njem bo marsikdo, ki ne ve, kje so pokopani njegov stari oče, mati, brat, sestra, stric ali sorodnik, prižigal sveče in pomolil ne le zanje, ampak predvsem za spravo, da bi prenehala dejanja in besede, razna zmerjanja, ki jo onemogočajo, in da bi Slovenija postala bolj prijazna domovina vsem, ki jo imamo radi.

Pogovor