Papež med jutranjo homilijo: Pustimo, da nas Oče pritegne k Jezusu

VATIKAN (torek, 19. april 2016, RV) – Papež Frančišek je med mašo, ki jo je zjutraj daroval v kapeli Doma svete Marte, spodbudil, naj odpremo srce in Očetu pustimo, da nas pritegne k Jezusu. Kristjan, ki ne dopusti, da bi ga Oče pritegnil k Jezusu, je namreč kristjan, ki živi v stanju sirote. Sveti oče je homilijo oprl na današnji odlomek iz Janezovega evangelija in začel pri neomajnem skepticizmu, ki so ga Judje gojili do Jezusa. Čudeži, znamenja, prvič slišane besede in zatem skoraj vsakokrat vprašanje: »Si ti Kristus?«

Oče priteguje srce k Jezusu
Ob prazniku tempeljskega posvečenja so Judje obstopili Jezusa in ga vprašali: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, nam odkrito povej!« To vprašanje, ki so ga pismouki in farizeji večkrat in na različne načine zastavili Jezusu, izvira iz slepega srca, je dejal papež Frančišek. To je slepota vere, ki jo Jezus tudi pojasni svojim sogovornikom: »Vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovac.« Biti del Božje črede je milost, ki pa potrebuje razpoložljivo srce.

»Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke,« je papež ponovil Jezusov odgovor Judom ter nadaljeval s vprašanjem: »So te ovce študirale, da bi sledile Jezusu, in so šele potem verovale? Ne,« je odgovoril. »Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh,« pravi Jezus. »Ravno Oče je tisti, ki dá ovce pastirju. Oče priteguje srca k Jezusu,« je izpostavil Frančišek.

Kakor sirote …
Trdota srca pri pismoukih in farizejih, ki vidijo Jezusova dela, a v njem nočejo prepoznati Mesije, je drama, ki se gre vse do Kalvarije. Nadaljuje se tudi po vstajenju: vojakom se je namreč ukazalo, naj povedo, da so pred grobom zaspali, medtem pa so prišli učenci in odnesli Jezusovo telo. Niti pričevanje tistih, ki so bili priče vstajenja, ne premakne nekoga, ki noče verovati. In to ima določeno posledico. Te osebe so sirote, saj so zanikale svojega Očeta. Papež Frančišek je takole razložil: »Ti pismouki so imeli zaprto srce, čutili so se gospodarji samih sebe, v resnici pa so bili sirote, ker niso imeli odnosa z Očetom. Sicer so govorili o svojih očetih, o Abrahamu, o očakih, a o njih so govorili kot o nekih oddaljenih likih. V svojem srcu pa so bili sirote, živeli so v stanju sirot – raje kot da bi se pustili pritegniti Očetu. To je drama zaprtega srca pri teh ljudeh.«

»Oče, pritegni me k Jezusu«
Po drugi strani pa, kot beremo v današnjem berilu, je v Jeruzalem prispela novica, da so se tudi mnogi pogani odpirali za vero, zahvaljujoč pridiganju učencev, ki so dospeli do Fenicije, Cipra in Antiohije. Učenci so najprej bili prestrašeni, potem pa vidimo, kaj pomeni imeti odprto srce za Boga. Kakor Barnaba, ki je bil poslan v Antiohijo, da bi preveril glas o spreobračanju mnogih h Gospodu. Ni se pohujšal nad spreobračanjem poganov, in to zato, ker je sprejel novost, Očetu je pustil, da ga pritegne k Jezusu.

»Jezus nas vabi, da smo njegovi učenci,« je dejal papež Frančišek. »A da bi to bili, moramo Očetu pustiti, da nas pritegne k Jezusu. Ponižna molitev otroka, ki jo lahko izrečemo, je: 'Oče, pritegni me k Jezusu; Oče, vodi me k poznavanju Jezusa.' In Oče bo poslal Svetega Duha, da nam odpre srce in nas povede k Jezusu. Kristjan, ki ne dopusti, da bi ga Oče pritegnil k Jezusu, je kristjan, ki živi v stanju sirote. Mi pa imamo Očeta. Nismo sirote.«