2016-04-16 10:00:00

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 4. velikonočno nedeljo


Apd 13,14.43-52
(Pavel in Barnaba) pa sta iz Perge potovala dalje in prišla v pizidijsko Antiohijo. Na sobotni dan sta šla v shodnico in sedla. Ko pa se je zbor razšel, se je veliko Judov in pobožnih spreobrnjencev pridružilo Pavlu in Barnabi. Ona dva pa sta se z njimi pogovarjala in jih spodbujala, naj vztrajajo v Božji milosti.

Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo. Ob pogledu na množice so bili Judje polni nevoščljivosti; ugovarjali so Pavlovim besedam in preklinjali. Pavel in Barnaba pa sta odkrito in pogumno spregovorila: »Vam bi se morala najprej oznaniti Božja beseda. Ker pa jo zavračate in se sami nimate za vredne večnega življenja, glejte, se obračava k poganom. Tako nam je namreč naročil Gospod: Postavil sem te za luč narodom, da boš v odrešenje do skrajnih mej sveta.«

Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in vsi, ki so bili odločeni za večno življenje, so sprejeli vero. In Gospodova beseda se je širila po vsej deželi. Medtem pa so Judje nahujskali pobožne in ugledne žene in mestne prvake; podžgali so preganjanje zoper Pavla in Barnaba in ju izgnali iz svojih krajev. Ona dva sta proti njim otresla prah s svojih nog in odpotovala v Ikónij. Tudi učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.

Raz 7,9.14-17
Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.

Rekel sem mu (nekomu izmed starešin): »Moj gospod, ti veš.« On pa mi je rekel: »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo. Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi. Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka. Kajti Jagnje, ki sedi na sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k izvirkom živih vodá; in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.«

Jn 10,27-30
Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.

Razlaga cerkvenih očetov
Apd 13,14.43-52
Sv. Janez Krizostom pravi: »V Antiohiji prvič vidimo Pavla pridigati. Tam, kjer je že bila Beseda posejana, se on ne zaustavi, kamor pa še ni prišla, pa ostane. Pavel je dobro vedel, kakšna milost mu je bila podeljena in se je zato z vso gorečnostjo trudil, da bi to  spoznali tudi drugi.« Sv. Janez Krizostom še pravi: »Ne samo, da je Pavel pri poslušalcih dosegel odobravanje, temveč je pri njih uspel ustvariti željo poslušati ga. Vendar pa sta apostola zaradi drže Judov odkrito izjavila, da se bosta obrnila na pogane. Pavlov govor je bil izjemno odkrit, a tudi izjemno blag, saj je jasno pokazal, da spoštuje Božji načrt, po katerem je treba sprejeti tudi pogane.« Amonij Aleksandrijski to misel razloži: »Bog je razglasil, da nihče ni nevreden biti zveličan, oziroma, da bi vstopil v nebeško kraljestvo. Vendar pa je sodba o tem, kakor tudi, kaj bo z nami v prihodnje, odvisna od nas.« Sv. Beda Častitljivi dodaja: »Apostoli so torej del božjega načrta ter polnost hotenja njegove sodbe, saj to, kar je bilo posebej rečeno Kristusu našemu Gospodu, apostoli smatrajo, da je bilo rečeno njim.«

Misli Benedikta XVI.
'Jaz jim dam (torej svojim ovcam) večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile' (Jn 10,28). Tako je zatrdil Jezus kmalu za tem, ko je dejal: 'Dobri pastir da svoje življenje za ovce' (Jn 10,11).  Janez uporabi glagol tithénai- dati, ki ga ponovi v 15., 17. in 18. vrstici. Na isti glagol naletimo v pripovedi o zadnji večerji, ko je Jezus 'odložil' svoja oblačila in jih je potem 'spet vzel'' (prim. Jn 13,4.12). Povsem jasno se želi na ta način potrditi, da Odrešenik popolnoma svobodno razpolaga s svojim življenjem tako, da ga lahko daruje in ga ponovno svobodno prejme. Kristus je resnični Dobri Pastir, ki je dal svoje življenje za svoje ovce, za nas, ko se je žrtvoval na križu. On pozna svoje ovce in one poznajo njega, kakor ga Oče pozna in On pozna Očeta (prim. Jn 10, 14-15). Ne gre za intelektualno poznavanje, temveč za globok oseben odnos, gre za poznavanje srca, lastno tistemu, ki ljubi in ki je ljubljen, ki je zvest in ki ve, da mu lahko zaupa. To je poznavanje v ljubezni, v moči katere Pastir vabi svoje, naj hodijo za njim in ki jo v polnosti razodene, ko jim podari večno življenje (prim. Jn 10,27-28).«








All the contents on this site are copyrighted ©.