Duhovne misli Benedikta XVI. za 3. velikonočno nedeljo

»Vrzite mrežo... in boste našli!« (Jn 21,6)
Te Jezusove besede so iz evangeljskega odlomka, ki pripoveduje o tretjem prikazovanju Vstalega svojim učencem na obali Tiberijskega morja in o čudežnem ulovu. Po 'pohujšanju' križa so se učenci vrnili domov ter k svojemu delu kot ribiči, torej k tistim dejavnostim, ki so jih opravljali preden so srečali Jezusa. To, da so se vrnili k prejšnjemu življenju, nam daje razumeti ozračje razkropljenosti in zgubljenosti po njihovih skupnostih (prim. Mr 14,27; Mt 26,31). Učenci so težko razumeli to, kar se je zgodilo. Toda, medtem ko se zdi, da je vsega konec, ponovno, kakor na poti v Emavs, pride Jezus naproti svojim prijateljem. Tokrat jih sreča na morju, torej na kraju, ob katerem pomislimo na težave in stiske življenja. Sreča jih, ko se dela dan, potem ko so se zaman trudili celo noč. Njihova mreža je prazna. V nekem smislu je to kot obračun njihove izkušnje z Jezusom; poznali so ga, bili z njim in On jim je marsikaj obljubil in vendar so se sedaj znašli brez rib v mreži.

Toda sedaj ob jutranji zarji jim prihaja Jezus naproti, toda oni ga niso takoj prepoznali (prim. Jn 21,4). 'Jutranja zarja' v Svetem pismu pogosto naznanja nenavadne Božje posege. V drugi Mojzesovi knjigi na primer je Gospod ob jutranji straži  posredoval v ognjenem in oblačnem stebru, da bi rešil svoje ljudstvo, ki je bežalo iz Egipta (prim. 2Mz 14,24). In tudi, ko se je delal dan, so Marija Magdalena in druge žene, ki so prišle k grobu, srečale vstalega Gospoda. Tudi v evangeljskem odlomku o katerem razmišljamo, je minila noč in učencem, ki so se zaman trudili in so bili razočarani, ker niso nič ujeli, Gospod pravi: »Vrzite mreže na desno stran čolna in boste našli!« (v. 6). Običajno se ribe ujamejo v mreže ponoči, ko je tema in ne zjutraj, ko je voda prozorna. Toda učenci so zaupali Jezusu in sad tega je čudežno velik ulov, tako velik, da niso več mogli izvleči mreže zaradi obilice rib (prim. v. 6).  V tem trenutku se Janez, razsvetljen z ljubeznijo, obrne k Petru in mu reče: »Gospod je!« (v. 7). Bistroumen pogled učenca, ki ga je Jezus ljubil, lahko bi rekli podoba vernika, prepozna Učitelja navzočega na obali jezera. »Gospod je!« Ta spontana izpoved vere je tudi za nas povabilo k izpovedi, da je Kristus vstal in je Gospod našega življenja.

Tudi Peter se mora naučiti, da je slaboten in da potrebuje odpuščanja. Ko mu je končno odpadla maska in je dojel resničnost svojega šibkega srca, ki je srce verujočega grešnika, je bruhnil v osvobajajoči jok kesanja. Po teh solzah je pripravljen za svoje poslanstvo. In to poslanstvo mu je vstali Jezus zaupal to pomladno jutro. Evangelist Janez nam ohranja pogovor, ki je ob tej priložnosti potekal med Jezusom in Petrom. Tu odkrijemo v glagolih zelo pomenljivo besedno igro. V grščini izraža glagol 'philéo' prijateljsko ljubezen, ki je sicer nežna, a ne vseobsegajoča, medtem ko glagol 'agapáo' pomeni brez pridržkov vseobsegajočo in brezpogojno ljubezen. Jezus vpraša prvikrat Petra: „Simon... ali me ljubiš (agapâs me)“ s to vseobsegajočo in brezpogojno ljubeznijo (prim. Jn 21,15)? Pred zatajitvijo bi apostol gotovo odgovoril: „Ljubim te brezpogojno (agapô se)“. Sedaj, ko je spoznal grenko žalost nezvestobe, dramo krhkosti, reče poln ponižnosti: „Gospod rad te imam (philô se)“, to pomeni: „Ljubim te s svojo borno človeško ljubeznijo“. Kristus vpraša še enkrat: „Simon, ali me ljubiš z vseobsegajočo ljubeznijo, ki jo hočem?“ In Peter ponovi odgovor svoje ponižne človeške ljubezni: „Kyrie, philô se“ - „Gospod, rad te imam, kakor pač zmorem ljubiti“. Tretjič reče Jezus Simonu samo: „Phileîs me? Ali me imaš rad?“ Simon razume, da Jezusu zadostuje njegova borna ljubezen, edina, katere je zmožen, in kljub temu je žalosten, da mu je moral Gospod tako govoriti. Zato mu odgovori: „Gospod, ti vse veš; ti veš da te imam rad (philô se)“. Človek bi skoraj rad rekel, da se je prej Jezus prilagodil Petru, kakor Peter Jezusu! Prav ta Božja prilagoditev podarja upanje učencu, ki je spoznal bolečino nezvestobe. Iz tega vzklije zaupanje, ki ga usposablja za hojo za Jezusom vse do konca: „To je Jezus povedal, da bi naznanil, s kakšno smrtjo bo Peter poveličal Boga. Po teh besedah mu je rekel: „Hodi za menoj!“ (Jn 21,19).