2016-04-08 12:01:00

Iz katehez papeža Frančiška o družini


Papež Frančišek je od decembra 2014 do novembra 2015 večino katehez med splošnimi avdiencami posvetil družini. O tej temeljni družbeni in človeški stvarnosti je razmišljal v luči svetih spisov in izročila, z vidika družbenih razmer in izzivov, pretresal trenutne družbene vloge in možnosti v prihodnosti. Iz več kot tridesetih govorov smo izbrali nekaj ključnih poudarkov papeževega nauka o družini.

»Utelešenje Božjega Sina odpira nov začetek v vesoljni zgodovini moškega in ženske. In ta nov začetek se zgodi v naročju neke družine, v Nazaretu. Jezus se je rodil v družini … Bog se je odločil roditi se v človeški družini, katero je oblikoval On sam« (17. december 2014).

»Med upanjem naroda in harmonijo generacij je trdna vez. Veselje otrok daje utrip srcu staršev in odpira prihodnost. Otroci so veselje družine in družbe. Niso problem reproduktivne biologije in ne eden od mnogih načinov samouresničenosti. Še manj so last staršev. Ne. Otroci so dar, so poklon. Razumete? Otroci so dar. Vsak je edinstven in neponovljiv ter obenem svojevrstno povezan s svojimi koreninami« (11. februar 2015).

»V družini, med brati in sestrami se nauči človeškega sobivanja, kako je treba živeti v družbi. Morda se tega vedno ne zavedamo, a ravno družina je tista, ki bratstvo vpeljuje v svet« (18. februar 2015).

»Kot prvo, otroci nas spominjajo, da smo v prvih letih življenja bili vsi popolnoma odvisni od skrbi in dobrohotnosti drugih. Tudi Božjemu Sinu glede tega ni bilo prizaneseno. O tej skrivnosti vsako leto premišljujemo ob božiču. Jaslice so podoba, ki nam govori o tej stvarnosti na najenostavnejši in neposreden način« (18. marec 2015).

»Moški in ženska sta podobi Boga in sta mu podobna. To pomeni, da ni samo moški zase podoba Boga in ni samo ženska zase podoba Boga, ampak sta moški in ženska kot par podoba Boga« (15. april 2015). »Greh povzroči nezaupljivost in razdor med moškim in žensko. Njun odnos bodo zalezovale številne oblike zanemarjanja in podjarmljenja, varljivega zapeljevanja in ponižujoče oblastnosti, vse do najbolj dramatičnih in nasilnih oblik. O tem nam govori tudi zgodovina. Pomislimo na primer na negativne skrajnosti patriarhalnih kultur. Pomislimo na  različne oblike maskilizma, kjer je ženska bila obravnavana kot drugorazredna. Pomislimo  na spreminjanje ženskega telesa v potrošno blago in na njegovo intrumentalizacijo v sedanji kulturni. Pomislimo tudi na nedavno epidemijo nezaupanja, skepticizma in celo sovražnosti, ki se širi v naši kulturi, predvsem zaradi razumljive nezaupljivosti žensk, in se nanaša na zavezo med moškim in žensko, ki bi bila zmožna izpopolniti intimnost občestva in zavarovati dostojanstvo razlike. Če ne bomo našli nenadne naklonjenosti do te zaveze, ki lahko zaščiti nove generacije pred nezaupanjem in brezbrižnostjo, bodo na svet prihajali otroci, ki bodo že od materinega telesa naprej vedno bolj iztrgani iz te zaveze. Družbeno razvrednotenje stabilne in generativne zaveze med moškim in žensko je zagotovo izguba za vse. Zakonu in družini moramo povrniti dobro ime!« (22. april 2015).

»Družina je med mladimi v samem vrhu priljubljenosti. A zaradi strahu, da bi naredili napako, mnogi o tem sploh nočejo razmišljati. Čeprav so kristjani, ne mislijo na zakrament zakona, edinstveno in neponovljivo znamenje zaveze, ki postane pričevanje vere. Morda je ravno ta strah pred neuspehom največja ovira, da bi sprejeli Kristusovo besedo, ki zakonski zavezi in družini obljublja svojo milost … Krščansko seme radikalne enakosti med zakoncema mora danes roditi nove sadove. Pričevanje o družbenem dostojanstvu zakonske zveze bo postalo prepričljivo ravno po tej poti, poti pričevanja, ki privlači, poti vzajemnosti in komplementarnosti med zakoncema. Zato moramo kot kristjani postati vedno bolj zahtevni glede tega. Na primer: odločno podpreti pravico do enakega plačila za enako delo. Zakaj se nam zdi samoumevno, da morajo ženske zaslužiti manj od moških? Ne! Oboji imajo iste pravice. Neenakost je prava sramota! Obenem pa kot bogastvo priznati vedno pomembno materinstvo žensk in očetovstvo moških, predvsem v dobro otrok« (29. april 2015).

»Zakrament zakona je veliko dejanje vere in ljubezni: pričuje o pogumu zakoncev, da verujeta v lepoto Božjega stvariteljskega dejanja in živita ljubezen, ki vedno spodbuja iti onkraj, onkraj sebe in tudi onkraj same družine. Odločitev, da se dva poročita v Gospodu, vsebuje tudi misijonarsko razsežnost. To pomeni imeti v srcu razpoložljivost, da po Božjem blagoslovu in Gospodovi milosti, postaneta 'za vse'« (6. maj 2015).

»Okoli sebe vidimo različne družine v t.i. ''neurejenih'' situacijah – meni ta beseda ni všeč« (24. junij 2015). »Cerkev dobro ve, da je taka situacija v nasprotju s krščanskim zakramentom. Vseeno njen pogled učiteljice vedno zajema iz srca matere; srca, ki ga navdihuje Sveti Duh in ki zmeraj išče dobro in zveličanje oseb. ''Iz ljubezni do resnice'' tako čuti dolžnost, da ''dobro razločuje razne situacije''. Tako se je izrazil sveti Janez Pavel II. v apostolskem pismu Familiaris consortio … V resnici te osebe še zdaleč niso izobčene. Niso izobčene! In kot takšne se jih nikakor ne sme obravnavati. Še vedno so del Cerkve. papež Benedikt XVI. je glede tega vprašanja spodbudil k pazljivemu razločevanju in modremu pastoralnemu spremljanju. Vedel je, da ne obstajajo ''preprosti recepti''. Zato pastirji nenehno vabijo, da bi odprto in dosledno kazali razpoložljivost skupnosti, da te osebe sprejema in jih opogumlja. In sicer, da bi živeli in vse bolj napredovali v svoji pripadnosti Kristusu in Cerkvi z molitvijo, poslušanjem Božje Besede, obiskovanjem liturgije, krščansko vzgojo otrok, z dejavno ljubeznijo in služenjem ubogim, s prizadevanjem za pravičnost in mir« (5. avgust 2015).

»Jezus sprejema vse in govori z vsemi, tudi s tistim, za katerega ne bi mislili, da se bo v življenju še kdaj srečal z Bogom. To je močna lekcija za  Cerkev! Učenci sami so izbrani, da skrbijo za ta zbor, za to družino Božjih gostov. Da bi bila ta stvarnost Jezusovega zbora danes živa, je nujno ponovno oživeti zavezo med družino in krščansko skupnostjo. Lahko bi rekli, da sta družina in župnija dva kraja, kjer se uresničuje tisto občestvo ljubezni, ki najde svoj zadnji vir v samem Bogu. Cerkev, ki je zares v skladu z evangelijem, ne more ne imeti obliko gostoljubnega doma, z vedno odprtimi vrati. Cerkve, župnije, ustanove z zaprtimi vrati se ne morejo imenovati cerkve, ampak muzeji« (9. september 2015).

»Ta zaveza, zakonsko-družinska skupnost moškega in ženske, je 'generativna gramatika', je 'zlati vozel'. Vera jo zajema iz modrosti Božjega stvarjenja, ki družini ni zaupal skrbi za intimnost, ki je namenjena sama sebi, ampak ji je zaupal načrt, da iz sveta naredi domač prostor. Družina je na začetku, je osnova te svetovne kulture. Rešuje nas pred mnogimi napadi, uničenji, kolonizacijami, kot so kolonizacije denarja ali ideologij, ki tako zelo ogrožajo svet. Družina je osnova za obrambo« (16. september 2015).

»Družina, torej rodovitna zaveza med moškim in žensko, je odgovor na velik izziv našega sveta. Ta izziv je dvojen: razdrobljenost in masovnost, dve skrajnosti, ki soobstajata in se podpirata od blizu, skupaj pa podpirata potrošniški ekonomski model. Družina je odgovor, ker je celica družbe, ki uravnoteži osebno razsežnost in skupnostno razsežnost. Obenem je lahko model trajnostnega upravljanja z dobrinami in viri stvarstva. Družina je dejavni subjekt celostne ekologije, ker je primarni družbeni subjekt, ki ima v lastni notranjosti dve osnovni načeli človeške civilizacije na zemlji: načelo občestva in načelo rodovitnosti« (30. september 2015).

»Z današnjim premišljevanjem smo prispeli do praga jubileja, ki je blizu. Pred nami so vrata. A ne samo sveta vrata, ampak še ena druga vrata: velika vrata Božjega usmiljenja – in to so lepa vrata! … Negostoljubna Cerkev, kakor tudi vase zaprta družina, mrtviči evangelij in siromaši svet. Nobenih varnostnih vrat v Cerkvi, nobenih! Vse naj je odprto! Simbolični pomen vrat in s tem tudi praga, korakov, meja, je postal ključen. Vrata, seveda, morajo varovati, a ne zavračati. Vrat se ne sme na silo odpreti. Nasprotno, prositi je treba za dovoljenje, kajti gostoljubnost zasije v svobodi sprejemanja in se zatemni v nasilnosti vdora. Vrata se odpirajo redno, da bi videli, ali je zunaj kdo, ki čaka in morda nima dovolj poguma ali niti ne dovolj moči, da bi potrkal. Kadar ljudje izgubijo zaupanje, nimajo poguma, da bi potrkali na vrata našega krščanskega srca, na vrata naših cerkva. In ostanejo tam, brez poguma. Vzeli smo jim zaupanje. Lepo prosim, naj se kaj takega nikoli ne zgodi. Vrata povejo veliko o domu. In tudi o Cerkvi. Ravnanje z vrati zahteva pozorno razločevanje, obenem pa mora vlivati veliko zaupanja« (18. november 2015).

 








All the contents on this site are copyrighted ©.