S papežem Frančiškom skozi minuli teden (28. marec – 3. april 2016)

Nedelja Božjega usmiljenja: S svojim življenjem pisati evangelij usmiljenja
Cerkev je včeraj obhajala nedeljo Božjega usmiljenja. Papež Frančišek je že v soboto zvečer vodil molitveno bdenje na Trgu svetega Petra, včeraj pa daroval slovesno sveto mašo. Med homilijo je govoril o evangeliju usmiljenja, ki ga s svojimi dejanji danes pišemo tudi mi:

»Evangelij je knjiga Božjega usmiljenja, ki jo je treba brati in ponovno brati, saj je vse, kar je Jezus dejal ali storil, izraz Očetovega usmiljenja. A vse ni bilo napisano. Evangelij usmiljenja ostaja odprta knjiga, v katero se morajo še naprej pisati znamenja Kristusovih učencev, konkretna dejanja ljubezni, ki so najboljše pričevanje usmiljenja. Vsi smo poklicani postati živeči pisatelji evangelija, prinašalci vesele novice vsakemu moškemu in ženski današnjega dne. To lahko storimo z uresničevanjem telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki so stil krščanskega življenja. Preko teh preprostih in močnih gest, ki so včasih celo nevidne, lahko vsem, ki so v potrebi, prinesemo nežnost in tolažbo Boga. Tako pa se nadaljuje tisto, kar je Jezus izpolnil na velikonočni dan, ko je v srca prestrašenih učencev izlil Očetovo usmiljenje, Svetega Duha, ki odpušča grehe in podarja radost … Vsaka bolezen lahko v Božjem usmiljenju najde učinkovito pomoč,« je dejal papež. Njegovo usmiljenje se namreč ne ustavi na določeni razdalji. Priti želi naproti vsaki revščini in osvoboditi od vseh oblik suženjstva, ki mučijo naš svet. Doseči želi rane vsakogar, da bi jih pozdravil. »Biti apostoli usmiljenja pomeni dotakniti se in ljubkovati njegove rane, tudi danes prisotne v telesu in duši mnogih njegovih bratov in sester.«

Postati orodje Božjega usmiljenja
Na predvečer nedelje Božjega usmiljenja so Trg svetega Petra napolnili mnogi verniki, še posebej tisti, ki sledijo duhovnosti Božjega usmiljenja. Programu, bogatem s pričevanji, molitvijo in branjem Svetega pisma, je sledil nagovor papeža Frančiška. Dejal je:

»Mi nimamo Boga, ki ne bi mogel razumeti in ne imeti sočutja z našimi slabostmi Nasprotno! Bog je ravno na osnovi svojega usmiljenja postal eden izmed nas. Delal je s človeškimi rokami, razmišljal s človeškim razumom, deloval s človeško voljo, ljubil s človeškim srcem. Enak nam je bil v vsem, razen v grehu. V Jezusu se tako lahko dotaknemo Očetovega usmiljenja. V njem pa smo tudi spodbujeni, da bi mi sami postali orodje njegovega usmiljenja. Lahko je govoriti o usmiljenju, medtem ko je zahtevnejše postati dejanski pričevalci usmiljenja. To je pot, ki traja celo življenje in na kateri ne bi smelo biti nobenih postankov. Jezus sam nam je rekel, da moramo biti umiljeni kakor Oče. Božje usmiljenje ima torej mnogo obličij. Poznamo ga kot bližino in nežnost, na osnovi tega pa tudi kot sočutje in medsebojno delitev, kot tolažbo in odpuščanje. Kdor prejme več usmiljenja, je bolj poklican podarjati ga in deliti z drugimi. Usmiljenja se ne sme skriti ali hraniti le zase. Je nekaj, kar razvnema srce in ga izziva, da ljubi, ko obličje Jezusa Kristusa prepozna predvsem v tistem, ki je najbolj oddaljen, slaboten, osamljen, zbegan ali odrinjen na rob. Usmiljenje išče izgubljeno ovco. In ko jo najde, pokaže nalezljivo veselje. Usmiljenje zna pogledati vsaki osebi v oči. In vsaka je zanj dragocena, kajti vsaka je edinstvena.«

24. aprila - nabirka za Ukrajino
V nedeljo, 24. aprila, bo po vseh katoliških cerkvah v Evropi potekala posebna nabirka za Ukrajino, kar je papež Frančišek napovedal včeraj pred molitvijo Raduj se kraljica nebeška. »Na ta dan, ki je kot srce svetega leta Usmiljenja, sem z mislijo pri vseh prebivalcih, ki imajo žejo po spravi in miru. Posebej mislim na dramo tistih, ki trpijo zaradi posledic nasilja v Ukrajini, na tiste, ki ostajajo na območjih, razritih s sovražnostjo, ki je povzročila na tisoče mrtvih, in tudi na tiste – več kot milijon jih je –, ki so bili prisiljeni zapustiti to grozotno stanje, ki še vedno traja,« pri čemer je papež posebej spomnil na ostarele osebe in otroke. Vse vernike je povabil, da se pridružijo pobudi z velikodušnim prispevkom. »To dejanje ljubezni želi olajšati materialno trpljenje, poleg tega pa tudi izraziti bližino in solidarnost, mojo osebno in vse Cerkve,« je zatrdil sveti oče in še dodal: »Živo si želim, da bo to pripomoglo brez odlašanja k pospeševanju miru ter spoštovanju prava v tej tako preizkušeni deželi.«

 Splošna avdienca: Usmiljenje in odpuščanje
»Dragi bratje in sestre, Božje odpuščanje je tisto, kar vsi potrebujemo. Je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, je poklican, da ta dar podeli z vsakim bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi, ki jih je Gospod postavil ob nas, družinski člani, prijatelji, kolegi, župljani, vsi so kakor mi potrebni Božjega usmiljenja.« Tako je dejal papež Frančišek med sredino splošno avdienco, ko je govoril o usmiljenju in odpuščanju, pri tem pa izhajal in Psalma 51: »Edina stvar, ki jo zares potrebujemo v svojem življenju, je to, da nam je odpuščeno, da smo osvobojeni hudega in njegovih posledic smrti.« Življenje nam veliko krat dá izkusiti takšne situacije, v njih pa moramo predvsem – kot je izpostavil sveti oče – zaupati v usmiljenje: »Bog je večji od našega greha … Njegova ljubezen je ocean, v katerega se lahko potopimo brez strahu, da bi bili premagani. Za Boga odpustiti pomeni dati nam gotovost, da nas On nikoli ne zapušča. Kar koli si očitamo, On je še vedno in je vedno večji od vsega.«