VATIKAN (nedelja, 3. april 2016, RV) – 2. in 3. aprila v Vatikanu poteka jubilej za tiste, ki sledijo duhovnosti Božjega usmiljenja. Sobotni dopoldanski program je bil sestavljen iz katehez, evharistične adoracije in romanja do svetih vrat štirih rimskih bazilik. Pozno popoldne je sledilo molitveno bdenje na Trgu sv. Petra, v navzočnosti svetega očeta. Danes dopoldne, na nedeljo Božjega usmiljenja, pa je papež na trgu daroval sveto mašo.
Evangelij usmiljenja je odprta knjiga
»Evangelij je knjiga Božjega usmiljenja, ki jo
je treba brati in ponovno brati, saj je vse, kar je Jezus dejal ali storil, izraz
Očetovega usmiljenja.« Tako je papež Frančišek zatrdil med homilijo in takoj
dodal, da pa ni bilo vse napisano. Evangelij usmiljenja ostaja »odprta knjiga«.
Še naprej se morajo pisati znamenja Kristusovih učencev, konkretna dejanja ljubezni,
ki so najboljše pričevanje usmiljenja. »Vsi smo poklicani postati živeči pisatelji
evangelija, prinašalci vesele novice vsakemu moškemu in ženski današnjega dne. To
lahko storimo z uresničevanjem telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki so stil krščanskega
življenja.« Preko teh preprostih in močnih gest, ki so včasih celo nevidne, lahko
vsem, ki so v potrebi, prinesemo nežnost in tolažbo Boga. Tako pa se nadaljuje tisto,
kar je Jezus izpolnil na velikonočni dan, ko je v srca prestrašenih učencev izlil
Očetovo usmiljenje, Svetega Duha, ki odpušča grehe in podarja radost.
Notranji boj med zaprtostjo srca in klicem ljubezni
V evangeljskem odlomku, ki pripoveduje, kako se je
Jezus prikazal učencem (Jn 20,19-31), se nam kaže očiten kontrast. Na eni strani je
strah učencev, ki so zaklenili vrata. Na drugi strani pa je poslanstvo, ki jim ga
da Jezus. In sicer, jih pošilja v svet, da mu prinašajo oznanilo odpuščanja. Ta kontrast
je lahko tudi v nas: notranji boj med zaprtostjo srca in klicem ljubezni, da bi zaprta
vrata odprli in šli ven iz sebe. Kristus, ki je iz ljubezni vstopil skozi zaprta vrata
greha, smrti in predpekla, želi vstopiti k vsakomur, da bi na stežaj odprl tudi zaprta
vrata srca. On, ki je z vstajenjem premagal strah in bojazen, ki nas vklepata, želi
na stežaj odpreti naša zaprta vrata in nas odposlati.
Enosmerna pot
Pot, ki nam jo kaže vstali Učitelj, je »enosmerna
pot«: iti ven iz sebe, da bi pričevali o zdravilni moči ljubezni, ki nas je osvojila.
Pred seboj vidimo človeštvo, ki je pogosto ranjeno in bojazljivo, ki nosi brazgotine
bolečine in negotovosti. Ko slišimo krik po usmiljenju in miru, slišimo danes Jezusovo
zaupanja polno povabilo, namenjeno vsakomur: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz
vas pošiljam« (Jn 20,21).
Biti apostoli usmiljenja pomeni dotakniti se in ljubkovati njegove rane
»Vsaka bolezen lahko v Božjem usmiljenju najde
učinkovito pomoč.« Njegovo usmiljenje se namreč ne ustavi na določeni razdalji.
Priti želi naproti vsaki revščini in osvoboditi od vseh oblik suženjstva, ki mučijo
naš svet. Doseči želi rane vsakogar, da bi jih pozdravil. »Biti apostoli usmiljenja
pomeni dotakniti se in ljubkovati njegove rane, tudi danes prisotne v telesu in duši
mnogih njegovih bratov in sester.« Ko zdravimo te rane, izpovedujemo Jezusa,
ga napravimo navzočega in živega; tistim, ki se z roko dotaknejo njegovega usmiljenja,
omogočimo, da prepoznajo »Gospoda in Boga«, tako kakor apostol Tomaž (glej
Jn 20,28). To je poslanstvo, ki nam je zaupano. Mnoge osebe prosijo, da bi bile slišane
in razumljene. Evangelij usmiljenja, ki ga je potrebno oznanjati in pisati v življenju,
išče ljudi s potrpežljivim in odprtim srcem. Išče »dobre Samarijane«, ki
poznajo sočutje in tišino pred skrivnostjo brata in sestre. Tako sprašuje velikodušne
in radostne služabnike, ki ljubijo zastonjsko, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.
Mir, ki vzdrži bolečino in daje cveteti upanju
Jezus je svoje učence pozdravil z besedami: »Mir
vam bodi« (Jn 20,21). Ta isti mir je tudi tisti, ki ga pričakujejo ljudje današnjega
časa. To ni mir, za katerega se pogaja. Ni prekinitev nečesa, kar ni v redu. »Je
njegov mir; mir, ki izhaja iz srca Vstalega; mir, ki je premagal greh, smrt in strah.
Je mir, ki ne ločuje, temveč združuje; je mir, ki ne pušča samih, ampak nam daje počutiti
se sprejete in ljubljene; je mir, ki vzdrži bolečino in daje cveteti upanju.«
Tako kot na velikonočni dan se ta mir vedno rodi in ponovno rodi iz Božjega odpuščanja,
ki odstrani nemir srca. Na veliko noč je bilo Cerkvi torej zaupano poslanstvo »biti
prinašalka njegovega miru«. V Kristusu smo se rodili kot orodja sprave, da bi
vsem prinašali Očetovo odpuščanje, da bi v znamenjih usmiljenja razodevali njegovo
obličje same ljubezni.
Vekomaj
Božje usmiljenje je večno. Nikoli se ne konča, nikoli
se ne izčrpa, ne preda se pred zaprtostjo in nikoli se ne utrudi. V tem »vekomaj«
najdemo podporo v trenutkih preizkušnje in slabotnosti. Lahko smo prepričani, da nas
Bog ne zapusti. Vekomaj ostane z nami. »Zahvalimo se za to njegovo tako veliko
ljubezen, ki nam jo je nemogoče doumeti. Prosimo za milost, da se ne bi nikoli utrudili
zajemati Očetovega usmiljenja in ga prinašati v svet. Prosimo, da bi bili mi sami
usmiljeni, da bi povsod širili moč evangelija, da bi napisali tiste strani evangelija,
ki jih apostol Janez ni napisal.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |