Rim. Nadaljevanje evropskega kongresa o usmiljenju

RIM (petek, 1. april 2016, RV) – Drugi dan evropskega apostolskega kongresa o usmiljenju, ki od 31. marca do 4. aprila poteka v Rimu, se je nadaljeval s predavanji in pričevanji. Po jutranjih hvalnicah in sveti maši sta zbrane najprej nagovorila Chiara Amirante, ustanoviteljica skupnosti Nova obzorja, ki se je osredotočila na poslanstvo usmiljenja na periferijah, in kardinal Walter Kasper, ki pa je spregovoril o teologiji usmiljenja.

Sobotni in nedeljski program
V soboto in nedeljo se bodo udeleženci kongresa pridružili jubileju za tiste, ki sledijo duhovnosti Božjega usmiljenja. Na programu le-tega so kateheze, evharistična adoracija, romanje do svetih vrat štirih rimskih bazilik, molitveno bdenje in sveta maša s papežem Frančiškom na Trgu sv. Petra.

Tori McClure: Sočutje je kakor odsev usmiljenja
Včeraj pozno popoldne pa je udeležencem spregovorila Tori McClure, predsednica Univerze Spalding v Kentuckyju in med drugim prva ženska, ki je sama preveslala Atlantski ocean. Predstavila je t. i. listino sočutja in mrežo sočutnih mest. Med slednjimi je tudi Louisville, kjer se nahaja njena univerza. V središče je postavila tri predpostavke: sočutje kot protistrup za strah in sovraštvo; sočutje kot protistrup za tekmovalnost in pohlep; ter sočutje, ki ne potrebuje potnega lista.

Listina sočutja je preprost in kratek dokument, sestavljen iz zgolj 311 besed. Zasnovala ga je skupina verskih voditeljev. Udejanja se prav v t. i. sočutnih mestih. Število le-teh je danes okoli sedemdeset. Nahajajo se v petdesetih državah. Vsako mesto ima svoj pristop do del sočutja, a vsa težijo k ustvarjanju bolj sočutnega sveta. McClurejeva je pri tem spomnila na besede kardinala Walterja Kasperja, da sočutje in usmiljenje nista eno in isto. Sočutje je le »približevanje usmiljenju«. Medtem ko je usmiljenje milost, ki prihaja od Boga, je sočutje nekaj, kar prehaja med človeškimi bitji. Sočutje je kakor »odsev usmiljenja«.

Kar zadeva prvo predpostavko, nam je jasno, da strah in sovraštvo ne rešita ničesar. Ko na ulicah srečamo trpeče, gremo mimo, ker se bojimo, da bi nam lahko škodovali, bodisi oni ali tisti, ki so povzročili njihovo trpljenje. Strah, ki traja dolgo, pa vodi v sovraštvo. In sovraštvo nekoga, ki je prej živel v strahu, spodbuja nasilje in s tem novo trpljenje. To verigo lahko prekineta le sočutje in usmiljenje. Tudi tekmovalnost in pohlep iz druge predpostavke sta lahko premagana na isti način. Nihče ni sposoben biti istočasno tekmovalen in sočuten. Če sem z nekom v tekmovalnem odnosu in hlepim po več, ne vidim, v čem sva si enaka. Vidim le razlike med nama. Predpostavko, da sočutje ne potrebuje potnega lista, pa je Tori McClure podkrepila z besedami: »Sočutje nima obzidij, nima pravil, nima meja. Sočutje ne potrebuje prevodov. Sočutja ni treba povezovati s katerimkoli verstvom, versko tradicijo ali etičnim ogrodjem. Sočutje nima posebne starosti, spola ali barve kože … Sočutje je sposobno razvezati vozle, ki povzročajo ločitve med ljudmi … Sočutje ne potrebuje niti posebne inteligence.«