Današnja predavanja na kongresu o usmiljenju v Rimu

RIM (četrtek, 31. marec 2016, RV) – »Božje usmiljenje je globoko kakor ljubezen matere do njenega otroka, oziroma še globlje. V Izaiju beremo: 'Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim'« (Iz 49,15). Tako je poudaril kardinal Christoph Schönborn med evropskim apostolskim kongresom o usmiljenju, ki od danes do 4. aprila poteka v Rimu. Schönborn je bil kot predsednik odbora za pripravo kongresov o usmiljenju prvi, ki je nagovoril udeležence, zbrane v cerkvi sv. Andreja (Sant'Andrea della Valle). Pred njegovim predavanjem so bile prebrane le uvodne pozdravne besede kardinala Agostina Vallinija, papeževega vikarja za mesto Rim. Ta se zaradi predhodnih obveznosti kongresa ni mogel udeležiti, vendar pa je zagotovil svojo molitev, da bi Gospod vse sodelujoče spremljal z lučjo in milostjo Svetega Duha.

Kardinal Schönborn: Usmiljenje je vedno konkretno
Predavanje kardinala Schönborna je bilo povzeto po njegovi knjigi z naslovom 'Usmiljenje smo dosegli. Skrivnost Božjega usmiljenja'. Delo se naslanja na svetopisemske besede o usmiljenju. Razlaga, zakaj je le-to osrednje in najnujnejše oznanilo, ki ga mora Cerkev ponuditi v našem času. Kardinal je na začetku današnjega predavanja tako najprej spomnil, da je usmiljenje osrednja tema Jezusovega oznanila. V Jezusu nam je »Božje  usmiljenje postalo blizu in nas je obiskalo«. Njegovo poslanstvo je »izraz materinskega Božjega usmiljenja. Njegov prihod je dar Božjega najzvestejšega usmiljenja.«

Božje usmiljenje je »popolna predanost«. Ne gre zgolj za ljubeznivo in dobrohotno pozornost. Naslovnika zadeva na »obvezujoč, trajen, zvest in v celoti oseben način«. Tisti, na kogar se Bog obrne s svojim usmiljenjem, je ljubljen in razumljen kot oseba, na njemu lasten način.

Predsednik odbora je med drugim v nadaljevanju izpostavil vprašanje, če je Jezusovo usmiljenje »naravna človeška drža«. Odgovor je, da ima sicer res neko naravno, čustveno osnovo, a da je vendar več od tega. Usmiljenje s sovražniki na primer ni nekaj, kar bi bilo dosegljivo z zgolj naravnimi močmi, ampak je potrebna »pomoč od zgoraj«. Če nekdo pred bolečino drugega ostane povsem ravnodušen, to upravičeno zaznamo kot neprimeren odziv. Če bi Jezus zasmehoval jok vdove iz Naina, kateri je umrl sin, bi to doživeli kot škandal. Čustva niso nekaj popolnoma subjektivnega, imajo svojo ustreznost. Usmiljenje je torej globoko ukoreninjeno v človeški naravi. Ni naključje, da njegovo odsotnost zaznavamo kot odsotnost človeškosti.

Poleg tega je usmiljenje vedno konkretno. V evangeliju lahko vidimo, da je Jezus med srečanjem s posameznimi osebami povsem pozoren, povsem navzoč in predan tistemu, ki se nanj obrača. Vsakič izpolni tisto, kar opisuje prilika o izgubljeni ovci: pastir pusti 99 ovc in se povsem posveti iskanju ene, ki se je izgubila. To pa je globoko tolažilno tudi za vse ostale. Kardinal Schönborn je pri tem na koncu še poudaril, da je nasprotje usmiljenja »otrdelo srce«. Le-to je »ločitev od Boga, izguba rahločutnosti v odnosu do bližnjega in s tem tragična izguba lastne človeškosti«. Začetek otrdelosti srca je opravičevanje lastnega greha. Usmiljenje je namreč neizčrpno tudi za grešnike. Vendar pa sta pogoja, ki človeka odpreta zanj, »resnica in kesanje«. Božje usmiljenje ni posledica dobre razpoloženosti našega srca, temveč je njen povod – usmiljenje je pred vsakim našim dejanjem.

P. Zubia: Obličje usmiljenja sv. Sebastjana
Kongres v Rimu se je po molitvi nadaljeval s predavanjem p. Marcella Zubie,  generalnega vikarja teatincev. Le-ta je predstavil t. i. »obličja usmiljenja«, k premišljevanju o katerih vabi sama baročna cerkev sv. Andreja. Kot prvega je omenil sv. Sebastjana. Na mestu današnje sakralne zgradbe je namreč nekoč stala njemu posvečena cerkev. Sebastjan je živel na prehodu med 3. in 4. stoletjem, v obdobju preganjanja kristjanov. Bil je rimski vojak, a si je kljub temu prizadeval oznanjati Kristusov evangelij, tolažiti žalostne, podpirati tiste, katerih vera je slabela, in pomagati vsem, ki so bili zaradi svoje vere obsojeni na smrt. Na ta način nam Sebastjan predstavlja »zgled delavnega usmiljenja«. Spominja nas, da se je Cerkev porodila sredi stisk, a da so bili njeni stebri vedno pogumni pričevalci tistega, kar je večje od vsega, kar lahko uniči naša telesa ali zaradi česar lahko izgubimo določen družbeni položaj.

P. Jost: Usmiljenje in politika
V nadaljevanju je udeležence kongresa nagovoril p. Joseph Jost, vicepostulator v postopku za beatifikacijo Roberta Schumana. Tema njegovega prispevka je bila politika in usmiljenje. Med drugim je zatrdil, da sta bili Schumanovi zlati pravili v političnem udejstvovanju ljubezen do bližnjega in poštenost v mednarodnih odnosih. Za merilo gradnje boljšega sveta je izbral enakost med narodi namesto duha prevlade. O njem so med drugim povedali, da je imel popolno zaupanje v Božjo previdnost; da ni nikoli deloval brez gotovosti o tistem, kaj od njega pričakuje notranji glas, ko pa je le-tega slišal, se ni zmenil ne za kritike ne za grožnje; ali pa da je bil mistični realist. S svojim življenjem in političnim delovanjem je pokazal, da sta odpuščanje in jezik usmiljenja kot »slovnica miru, ki družbene vezi obnavlja v resnici in pravičnosti«.