Mineva 20 let od usmrtitve sedmih trapistov v Alžiriji

VATIKAN (sobota, 26. marec 2016, RV) – »Če me nekega dne doleti, da bom žrtev terorizma, bi želel, da se moja skupnost, moja Cerkev, moja družina spominjajo, da sem svoje življenje podaril Bogu in Alžiriji.« Besede so iz duhovne oporoke Christiana de Chergéja, enega od sedmih trapistov, ki so jih pred dvajsetimi leti v Alžiriji ubili islamski fundamentalisti. V noči med 26. in 27. marcem 1996 so menihe zajeli v njihovem samostanu v kraju Tibhirine, zatem pa okrutno umorili. O njihovem pričevanju in duhovni dediščini je za Radio Vatikan spregovoril sedanji generalni opat trapistov Fitzgerald Eamon.

»Mislim, da je najpomembnejša stvar tega dogodka skupno pričevanje,« pravi opat Eamon. Menihi so prišli v Alžirijo iz različnih samostanov v Franciji in so se morali naučiti skupaj živeti, pripoveduje. Odločilna izkušnja je zanje bil vpad upornikov ob božiču 1993. Oboroženi možje so zatem odšli, doživetje strahu in zavedanje nevarnosti smrti pa sta v njih prebudila občutek, da so sredi nevarnosti skupaj. V naslednjih treh letih so tako zgradili skupnost, ki je temeljila na skupni pripravljenosti in skupni želji, da ostanejo in pričujejo o Bogu.

Alžirski menihi so torej kljub nevarnosti ostali. Opat Eamon dodaja, da gre za običajne osebe, ki so se predale Bogu in svojemu poslanstvu biti priče evangelija: »Imajo čut za Boga, čut za poklicanost, za katero darujejo vse.«  Pripomni, da se ga veliki petek zelo dotakne, ker je »dan, ko je Bog dal samega sebe za nas s smrtjo na križu. Mislim, da je ta izkušnja, da smo ljubljeni od Boga, izvor pričevanja mučencev.«

Menihi iz Tibhirina pričujejo o pomenu srečanja in gradnji mostov. Christian, ki je bil prior tamkajšnje skupnosti, je zapisal: 'Pet stebrov miru je: potrpežljivost, uboštvo, prisotnost, molitev, odpuščanje.' »Ne gre za neko izredno stvar, ampak za nekaj vsakdanjega, kar lahko vsak med nami živi v svoji osebni situaciji,« je še dodal opat Eamon.