Bogoslužje velikega petka. P. Cantalamessa: Spravite se z Bogom

VATIKAN (petek, 25. marec 2016, RV) – Danes se Cerkev spominja Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Papež Frančišek je bogoslužje velikega petka vodil popoldne v vatikanski baziliki svetega Petra. Na začetku obreda je najprej počastil oltar, ki je bil brez križa, svečnikov in prta, ter pred njim legel na obraz. Vsi zbrani verniki so se mu v tišini pridružili v molitvi. Prisluhnilo se je poročilu o trpljenju Jezusa Kristusa iz Janezovega evangelija. Slovesnim prošnjam za vse potrebe je sledilo češčenje križa.

Spravite se z Bogom
Kakor vsako leto na veliki petek je homilijo imel papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. Izhajal je iz poziva apostola Pavla: »Pustite se spraviti z Bogom« (glej 2 Kor 5,18-21). Pavlov poziv k spravi z Bogom se po Canatalamessovih besedah ne nanaša na zgodovinsko spravo, ki se je zgodila na križu, in tudi ne na zakramentalno spravo, ki se zgodi pri krstu in zakramentu sprave. Nanaša se na »eksistencialno in osebno spravo«, ki jo je treba uresničiti v sedanjosti. Poziv je namenjen kristjanom v Korintu, a tudi nam, tukaj in zdaj. »Ugoden trenutek, dan zveličanja je za nas leto usmiljenja, ki ga sedaj živimo,« je dejal p. Canatalamessa in zatem spregovoril o eksistencialnem in psihološkem pomenu sprave z Bogom.

Bog, ki izvršuje usmiljenje, predvsem pa je usmiljenje
Eden od razlogov odtujitve modernega človeka od religije in vere je popačena podoba, ki jo ima o Bogu. Da bi jo odkrili, si je dovolj zastaviti vprašanje, kakšne predstave, čustva in odzivi se porodijo v tebi, kadar v Očenašu poveš »Zgodi se tvoja volja«? Oseba se pogosto notranje vda in se pripravi na najslabše. Nezavedno se Božja volja povezuje z vsem, kar je neprijetno, boleče, kar vedno na nek način okrne posameznikovo svobodo in razvoj. Kakor da bi Bog bil sovražnik vsakega praznovanja, veselja, ugodja. Namrščen in preiskovalen Bog. Viden je kot neko vrhovno bitje, ki se od zunaj uveljavlja nad posameznikom. Je kot nekdo, ki ovira pot s svojimi »Moraš« in »Ne smeš«. Namesto volje ljubezni, ki za človeka želi samo srečo, je Božja volja predstavljena kot sovražna volja.

Božje usmiljenje je seveda bilo vedno navzoče v krščanstvu, a namenjeno zgolj bil, omilitvi strogosti pravičnosti. »Leto usmiljenja je zlata priložnost, da ponovno osvetlimo resnično podobo Boga Očeta, ki ne le, da izvršuje usmiljenje, ampak je usmiljenje,« je poudaril p. Cantalamessa. Ta trditev sloni na dejstvu, da je Bog ljubezen. Samo v Trojici je Bog ljubezen, brez da bi bil usmiljenje. Da Oče ljubi Sina, ni milost, ampak je nujnost, saj brez ljubezni ne more obstajati kot Oče. Enako lahko rečemo za Sina in za Svetega Duha. Božja ljubezen do sveta in ustvarjenih bitij pa je svobodna dodelitev, lahko je tudi ne bi bilo; je torej milost in usmiljenje. »Človekov greh ne spremeni narave te ljubezni, ampak povzroči kvalitativni preskok: od usmiljenja kot daru preide na usmiljenje kot odpuščanje.«

Božja pravičnost in usmiljenje
Papeški pridigar je v nadaljevanju spregovoril o Božji pravičnosti, izhajajoč iz Pavlovih besed: »Zdaj pa se je pokazala Božja pravičnost« (Rim 3,21). Bog izvršuje pravičnost tako, da izvršuje usmiljenje. In to je po Cantalamessovih besedah veliko razodetje. Kakor pravi sveti Pavel, je Bog pravičen, kadar je pravičen do človeka. Je namreč ljubezen in usmiljenje in zato se kaže kot pravični takrat, ko je usmiljen. Ko pravimo, da se je pokazala Božja pravičnost, je kakor da rečemo pokazala se je Božja dobrota, njegova ljubezen, njegovo usmiljenje. »Pravičnost Boga ne nasprotuje njegovemu usmiljenju, ampak temelji na tem usmiljenju.«

Benedikt XVI. je v svoji knjigi Jezus iz Nazareta zapisal, da »se krivičnosti, zla kot realnosti, ne more preprosto spregledati, pustiti ob strani. Mora biti odpravljeno, premagano. To je resnično usmiljenje. In da zdaj, ker ljudje tega niso zmožni, to počne sam Bog – to je brezpogojna Božja ljubezen.«

P. Cantalamessa je izpostavil, da je Božja ljubezen dosegla človeka na najbolj oddaljeni točki, kjer je zbežal pred Bogom, in to je smrt. Kristusova smrt se je morala vsem zdeti kakor največja preizkušnja Božjega usmiljenja do grešnikov. Zato ni neke vzvišenosti določene osamljenosti, ampak je umeščeno v tista dva razbojnika. Jezus hoče ostati prijatelj grešnikov vse do zadnjega, zato umre kakor oni in z njimi.

Nasprotje usmiljenja je maščevanje
Zavedati se moramo, da nasprotje usmiljenja ni pravičnost, ampak maščevanje, je dejal p. Cantalamessa. Jezus ni postavil usmiljenja proti pravičnosti, ampak proti pravilu »oko za oko, zob za zob«. »Ko odpusti grehe, se Bog odpove pravičnosti, odpove se maščevanju. Noče smrti grešnika, ampak da se ta spreobrne in živi. Jezus na križu ni prosil Očeta, naj se maščuje.«

Spomnil je na teroristične napade v Bruslju, ki nam po njegovih besedah pomagajo razumeti božjo moč, ki jo vsebujejo Jezusove zadnje besede: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo« (Lk 23,34). Ne glede na to, kako daleč lahko seže sovraštvo ljudi, Božja ljubezen je bila in bo vedno močnejša. V sedanjih okoliščinah je spodbuda apostola Pavla namenjena nam: »Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim« (Rim 12,21). Cantalamessa je izpostavil, da moramo »demitizirati maščevanje«. Postalo je namreč splošno razširjeni mit, ki hoče okužiti vse in vsakega, začenši pri otrocih. Velik del zgodb na televizijskih ekranih in elektronskih iger so zgodbe o maščevanju. Polovica trpljenja na svetu, kadar ne gre za naravne nesreče, izvira iz želje po maščevanju, tako v odnosih med osebami kot med državami in narodi.

Usmiliti se drug drugega
Papeški pridigar je ob koncu navedel primer zakonskega življenja, kjer se dogaja nekaj podobnega kot v odnosu med Bogom in človeštvom, ki ga Sveto pismo tudi opisuje s poročno podobo. Na začetku vsega je ljubezen in ne usmiljenje. Usmiljenje sledi človekovemu grehu. Tudi v zakonu na začetku ni usmiljenja, ampak je ljubezen. Dva se ne poročita iz usmiljenja, ampak iz ljubezni. A po letih ali mesecih skupnega življenja, se pojavijo medsebojne meje, zdravstveni in finančni problemi, težave z otroki; pojavi se rutina, ki ugasne vsako veselje. Kar lahko reši zakon pred zdrsom po pobočju brez vzpona, je usmiljenje, ki se ga v svetopisemskem smislu ne razume samo kot medsebojno odpuščanje, ampak kot »obleči čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost« (glej Kol 3,12). Usmiljenje stori to, da se erosu doda agape; ljubezni, ki išče, se doda ljubezen, ki se daje in sočustvuje. Bog se človeka usmili. Ali se ne bi morala tudi mož in žena drug drugega usmiliti? Ali se ne bi morali tudi mi, ki živimo v skupnosti, usmiliti drug drugega, ne pa soditi?