Velikonočna voščila (nad)škofov Cerkve na Slovenskem

Velikonočno voščilo (nad)škofov Cerkve na Slovenskem
Velika noč je praznik dokončne zmage življenja. To je uresničitev sanj o večnem življenju, ki se pojavljajo v vsakem človeškem srcu. Pa ne le zato, ker prazniki pri nas sovpadajo s prebujanjem narave, ampak zaradi Kristusove smrti in vstajenja. Velika noč je praznik nezaslišane zmage. Božje Jagnje se je v tej zmagi pokazalo močnejše od človeških volkov, Božja luč močnejša od teme in človeške zaslepljenosti, svetost Božjega Sina in sina človekovega močnejša kot vsi grehi sveta, življenje se je izkazalo za močnejše od smrti, ljubezen je le na videz šibkejša od hudobije, resnica je močnejša od vsake laži in zunanje moči. Velikonočne praznike v letu usmiljenja doživljamo na poseben način, kot razodetje neskončne Božje ljubezni in usmiljenja do človeške grešnosti in slabosti. Božji Sin se je ponižal, stopil v temo, raztrgal naše vezi in nas rešil greha ter nam podaril dar odpuščanja grehov v spovedi. Pri tem pa pokazal veliko usmiljenje do šibke vere in strahopetnosti apostolov. Tudi nas Jezus v tem letu vabi, naj vstopimo skozi njegovo prebodeno stran, ki so edina nova odprta sveta vrata, kjer lahko najdemo spravo, polnost življenja, notranji mir in veselje. Slovenski škofje želimo velikonočni mir in veselje vsem duhovnikom, redovnikom in redovnicam, vsem vernikom doma in po svetu, še posebej pa vsem bolnim in preizkušenim.

Velikonočno voščilo ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta

Spoštovani bratje in sestre, še malo, pa bo po dnevih posta in svetega molka po naših cerkvah in svetiščih spet zadonela ena najlepših melodij – vstajenjska aleluja. Potem, ko je Jezus šel skozi temo izdajstva in zatajitve, potem ko je šel skozi temo zapuščenosti od najbližjih, potem ko je šel skozi predstavo sodnih oblasti svojega časa in skozi zasramovanje množic, potem ko je šel skozi muko križevega pota in skozi razpetost umiranja, potem ko je šel tudi skozi zapuščenost od Očeta in skozi neusmiljeno dokončnost groba, je v prvem svitanju velikonočnega jutra vstal iz groba. To je temeljno oznanilo krščanstva: Jezus je umrl zaradi naših grehov in je vstal zaradi našega opravičenja. Jezus je umrl in živi.

Zato ne moremo in ne smemo zanikati hrepenenja po vstajenju in življenju, ki ga nosimo v sebi. Ne smemo utišati želje po izpolnjenosti, po kateri kriči vse naše bitje. Vstajenje ni utvara in izpolnitev ni privid. Večno življenje ni fatamorgana nesrečnega človeštva, ampak je dar, ki nam ga s svojim vstajenjem prinaša Gospod Jezus Kristus.

Vabim vas, dragi dobri ljudje, ki ste žejni življenja, da v teh dneh prisluhnete Jezusovim besedam učencu Tomažu: Ne bodi neveren, ampak veren. In kakor je Jezus premagal trpljenje in smrt, smo tudi mi poklicani, da se borimo proti trpljenju in spoštujemo umiranje, saj umiramo zato, da bomo vstali – vstali v življenje.

Vsem voščim blagoslovljeno veliko noč. Vi, ki ste bolni in trpite – naslonite se na Jezusa; vi, ki ste zatirani in izkoriščani – ozrite se na Jezusa; vi, ki ste preganjani – oklenite se Jezusa; vi, ki ne vidite smisla življenja – zaupajte v Jezusa. Vsi skupaj z Jezusom stopajte proti odrešenju in vstajenju.

Blagoslovljeno veliko noč želim tudi Slovencem po svetu – naj skupaj z nami pojejo Vstalemu. Blagoslovljeno veliko noč, tistim, ki boste ta dan delali – naj bo vaša požrtvovalnost del Božje skrbi in nežnosti do človeka. Radostno praznovanje Jezusovega vstajenja voščim tudi našim sestrskim cerkvam. Vsem kličem: Gospod je vstal. Zares je vstal. Aleluja.

Velikonočno voščilo mariborskega nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla
»Mir vam bodi!« Ta beseda, namenjena učencem na velikonočno jutro, ni bil samo pozdrav, ki ga verni Judje tudi še danes tako radi uporabljajo. Ta pozdrav je pomenil vse, kar je Jezus zaslužil s svojim trpljenjem in smrtjo na križu.

Mir in velika noč sta tesno povezana med seboj. Obhajati veliko noč, pomeni ustvarjati mir; pomeni, da smo se v postnem času spravili z Bogom in zopet našli pot k Bogu in k bližnjemu.

Velikonočna skrivnost je edina, ki lahko v polnosti odgovori na vprašanje o smislu našega življenja. Ko se srečamo s trpljenjem in smrtjo, se nam navadno zruši osebni svet. Vse, kar doživljamo v takšnih trenutkih, se postavi pred nas, kot ovira, preko katere s svojimi človeškimi očmi ne moremo videti. A vstali Gospod vedno znova prihaja k nam in nas dviga z velikonočnim pozdravom: »Mir vam bodi!«

Smisel, ki ga velikonočna skrivnost daje našemu življenju, je povzet v stavku, ki ga je zapisal apostol Pavel: »Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali« (2 Tim 2,11-12).

Na dar, ki nam ga je Kristus zaslužil, je potrebno svobodno odgovoriti. Tako, da z zaupanjem, dejavno vstopimo v velikonočno skrivnost. Veliko noč lahko resnično doživimo le, če smo v veri prepričani v resničnost oznanila, ki ga poslušamo in, ko Jezusa Kristusa sprejmemo za svojega osebnega Gospoda in Odrešenika. Bistvo naše vere pa je v tem, da sprejmemo odločitev, ki daje smisel in pravo smer našemu življenju. Tako človek sprejema odrešenje in v nas na novo zaživi Božje življenje, da postajamo odrešeni ljudje. Zato sveti Pavel v Pismu Rimljanom pravi: »Če boš s svojimi usti priznaval, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Rim 10,9).

Želim vam doživete in lepe velikonočne praznike, naj vstali Gospod utrdi in pomnoži našo vero in naj naša srca napolni z veseljem in upanjem!

Velikonočno voščilo novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana

Znani film »Hočem živeti« prikazuje zgodbo o nekem paru, ki skrbi za svojega edinega otroka, ki je preživel nesrečo. Je popolnoma nemočen, a na vsak način želi živeti. Hočem živeti, je glavno teženje vsega živega. Celo tisti, ki si vzame življenje, je imel sanje o polnem življenju.

Velika noč je praznik življenja. V 4. stoletju je Cerkev prvo nedeljo po polni pomladanski luni določila za praznovanje praznika Jezusovega vstajenja. To pri nas navadno sovpada s ponovnim prebujenjem narave. In mnogi naši sodobniki res doživljajo velikonočne praznike le kot praznik pomladanskega prebujenja.

Ali bi se tudi človek moral vdati v ta ritem umiranja in nastajanja? Ali so sanje o večnem življenju, ki živi in tli v vsakem človeku, iluzija? Ta vprašanja si mladi in ljudje na vrhuncu življenja ne postavljajo pogosto. Pojavijo pa se prej ali slej ali vsaj ob koncu življenja. Ali smo ljudje kot drevesa, ki se nekega dne zrušijo in preminejo?

Človeštvo se s smrtjo, kot s popolnim izničenjem, nikoli ni sprijaznilo. To dokazujejo vse velike kulture. Egipčani, piramide, novomeške situle in grobovi ter nagrobniki ostalih kultur, so dokaz za to. Ali bom res umrl kot odpadli sad od drevesa življenja? Ali me bo kdo ujel in vzel v svoje ljubeče roke, ko se bo utrgala nit mojega življenja?

Da, nekdo to lahko stori. Na križu umirajoč je Jezus zaklical: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46). Evangeliji dokazujejo, da ta beseda, ta krik umirajočega Jezusa na križu, ni šel v prazno, ampak ga je Bog Oče slišal in uslišal in tretji dan obudil od mrtvih. Jezus pa je velikokrat dejal, da bo tudi vse, ki verujejo vanj, obudil, in obljubil, da bodo z njim deležni polnosti življenja.

Zato je velika noč praznik veselega upanja, praznik življenja in Njegove zmage nad smrtjo, še zlasti za bolne, vse ki trpijo in jih težijo bremena življenja in v tem okrnjenem zemeljskem življenju ne vidijo polnega smisla.

Vsem želim blagoslovljeno veliko noč in poživitev vere in upanja v to novo in polno življenje in obilo velikonočnega veselja.

Velikonočno voščilo murskosoboškega škofa msgr. Petra Štumpfa

Odprite vrata Kristusu
Velika noč 2016
Velika noč je noč moči krstnega izvira, evharistije in Božjega odpuščanja. Ta krstni kamen, ta tabernakelj, ta oltar in vse te spovednice so močnejši kot vse moči, ki jih premore ta svet. Tukaj domuje večnost, ker tukaj med nami živi in nas ljubi Vstali Kristus. Od tukaj Vstali Kristus z nami odhaja na vse poti našega življenja. Zato moramo peti alelujo, ker to je pesem močnih, svobodnih, veselih in upanja polnih ljudi. Želim, da bi svoje upe stavili na Vstalega Kristusa, se Ga oklenili in On bo ostal z nami!

Velikonočno voščilo celjskega škofa msgr. Stanislava Lipovška
Velikonočni prazniki, ki jih v teh dneh obhajamo, imajo svoje odrešenjsko sporočilo in vsebino, ki se ji lahko bližamo v nekakšnih koncentričnih krogih.

Nekateri ljudje se ustavijo le pri zunanjem krogu, ki obsega dragoceno narodno in duhovno izročilo velikonočnega praznovanja, ko je treba poskrbeti za praznično mizo, za velikonočna darila, za velikonočna jedila, dobre želje in voščila.

V drugi krog, če smemo tako reči, vstopamo, ko sodelujemo pri bogoslužju postnega časa in velikonočnega tridnevja, ki ponavzočuje zgodovinske dogodke, ki so se izvršili v Jezusovem času, pri zadnji večerji, na Kalvariji in v velikonočnem jutru. V središče velikonočnega praznovanja vstopimo pri obhajanju velikonočnih zakramentov, zlasti sv. spovedi in velikonočne svete maše, ki ponavzočuje skrivnost Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. V moči tega srečanja s Kristusom, Križanim in od mrtvih Vstalim Gospodom se tudi mi »prerajamo v novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti« (prim Ef 4, 23.24) in se bližamo bistvu velikonočnega praznovanja.

Svet, v katerem živimo, se vedno globlje zapleta v verige zla in hudobije vseh vrst. Mediji nas dnevno preplavljajo z grozljivimi prizori o vojnah, nasilju in krivicah v današnjem svetu. Begunci v nečloveških razmerah čakajo in trkajo na naša vrata. Pa tudi na domačem dvorišču še zdaleč ni vse tako kot naj bi bilo. Ljudje se upravičeno vprašujejo, kam vse to vodi, kje je rešitev?

Bojim se, da mi ne boste verjeli, če rečem, da je rešitev, da je luč, ki vodi k rešitvi teh problemov. Ta luč je prišla na svet pred 2000 leti. Ta luč je Jezus Kristus, je njegov evangelij, je njegovo delo odrešenja.

Upravičeno boste rekli: če je ta luč, če je ta rešitev, zakaj je potem še vedno toliko teme, zla in hudobije v današnjem svetu? Na to vprašanje je odgovoril sam Jezus Kristus, ko je v razgovoru z Nikodemom dejal: Luč je prišla na svet. »Obsodba pa je v tem, da je na svet prišla luč, pa so ljudje bolj vzljubili temo, kakor luč, zakaj njih dela so bila hudobna« ( Jn 16, 19). Tu je problem, tu so težave, ko je premalo pripravljenosti, da bi vstopili v luč.

Letošnje velikonočno praznovanje bogati tudi duhovno dogajanje izrednega svetega leta, ki ga je razglasil papež Frančišek. To sveto leto je in želi biti zdravilo in pomoč Cerkve pri reševanju dramatičnih razmer v današnjem svetu. To zdravilo in pomoč je Božje usmiljenje, ki se nam je približalo in se nam razodeva v Jezusu Kristusu.

Zato stopimo v luč, ki je prišla na svet, bodimo usmiljeni, kakor je naš nebeški Oče usmiljen (prim. Lk 6,36), za srečne, vesele in blagoslovljene velikonočne praznike, ki vam jih želim iz vsega srca.

Velikonočno voščilo škofa Jurija Bizjaka

Bratje in sestre! Letošnje velikonočne slovesnosti potekajo v svetem letu usmiljenja, kar daje tudi velikonočnemu jutru dodatno vsebino in oznako, značaj in pečat. Vsako velikonočno jutro je namreč zmaga dneva nad nočjo in zmaga dobrega nad zlom, je jutro prebujenja in vstajenja, jutro sprostitve in osvoboditve.

Največji suženj je seveda človek, ki je vase zaprt in vase zagledan, pregret v svoji jezi in zakrknjen v svojih zamerah, vklenjen v svoje sovraštvo. Edina pot iz razjedajoče notranje duhovne ječe je pot kesanja in odpuščanja, ki jo oznanjata tako velikonočno jutro kakor tudi sveto leto usmiljenja.

Nad vhodnimi vrati v vsako hišo ali stanovanje, pravi papež Frančišek, morata biti napisani dve besedi: Prva je ‘hvala!’ in druga ‘oprosti!’ Dve besedi vsebujeta veliko moč, ki varuje hišo skozi tisočere težave in preizkušnje; njihova odsotnost pa polagoma odpira razpoke, ki lahko pripeljejo tudi do razpada.

Bratje in sestre! Naj bo tudi letošnje velikonočno jutro prebujenja in vstajenja, jutro sprostitve in osvoboditve!