Zadnja postna pridiga p. Cantalamesse posvečena enosti kristjanov

VATIKAN (petek, 18. marec 2016, RV) – Zadnja postna pridiga p. Raniera Cantalamesse za papeža Frančiška in rimsko kurijo, kot običajno jo je imel v vatikanski kapeli Odrešenikove Matere, je bila posvečena enosti kristjanov. Papeški pridigar se je pri tem naslonil na koncilski odlok o ekumenizmu Unitatis Redintegratio. Kot je dejal, petdeset let hoje in napredka po poti ekumenizma kaže na potencial, ki ga vsebuje ta dokument drugega vatikanskega koncila.

Ekumenizem in drugi vatikanski koncil
Potem ko navedejo temeljne razloge, ki kristjane vodijo v iskanje enosti med sabo, koncilski očetje takole zapišejo: »Zato ta sveti koncil, ki je z velikim veseljem preudaril vsa ta dejstva, potem ko se je podal nauk o Cerkvi, in ki želi ponovno vzpostaviti enost med vsemi Kristusovimi učenci, namerava sedaj vsem kristjanom predložiti pripomočke, smernice in načine, s katerimi bodo lahko odgovorili na ta poklic in na to božjo milost.«

Po Cantalamessovih besedah lahko sadove tega koncilskega dokumenta vidimo na doktrilani in institucionalni ravni kot ustanovitev Papeškega sveta za enost med kristjani.  Katoliška Cerkev je skoraj z vsemi krščanskimi veroizpovedmi začela dvostranske pogovore, katerih cilj je bil boljše medsebojno poznavanje, ter prav tako soočanje stališč in preseganje predsodkov. Poleg tega uradnega in doktrinalnega ekumenizma pa se je od vsega začetka razvijal tudi ekumenizem srečanja in sprave. Prišlo je do nekaterih pomembnih dogodkov, kot je na primer srečanje med Pavlom VI. in patriarhom Atenagorom, zatem pa številna srečanja papežev Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in Frančiška z različnimi voditelji krščanskih cerkva, pri čemer je treba izpostaviti nedavno zgodovinsko srečanje papeža Frančiška in pravoslavnega patriarha Krila na Kubi.

Odnosi s protestantskim svetom
P. Cantalamessa je v nadaljevanju spregovoril o ekumenskem dialogu s protestantskim svetom, kot posebno okoliščino pa izpostavil približujočo se 500. obletnico reformacije. Kot je dejal, je za Cerkev pomembno izkoristiti to priložnost, da ne bi ostala ujetnica preteklosti. Gre za trenutek, ko je treba narediti kvalitativni preskok. Papeški pridigar je zatem spregovoril o več stoletnih razpravah med katoličani in protestanti okoli vere in del, ki pa so po njegovem prepričanju spregledale temeljno točko pavlinskega sporočila. Kar apostol Pavel hoče poudariti v tretjem poglavju Pisma Rimljanom ni, da smo upravičeni po veri, ampak da smo upravičeni po »veri v Kristusa«. Nismo toliko upravičeni zaradi milosti, ampak zaradi »Kristusove milosti«. Kristus je srce sporočila, šele nato prideta na vrsto milost in vera. P. Cantalamessa je zatrdil, da po njegovem mnenju ekumenski dialog s protestantskimi cerkvami zelo otežujeta vloga obrazcev in nevarnost formalizma.

Enost v ljubezni
Ob koncu pridige je še dejal, da za enost nista dovolj samo evangelizacija in karitativno delovanje. Če mora enost učencev biti odsev enosti med Očetom in Sinom, mora biti predvsem enost ljubezni, saj je takšna tudi enost, ki vlada v Trojici. Ta pot enosti, ki je osnovana na ljubezni, se po pridigarjevih besedah že na stežaj odprita pred nami.